1.1. RAZVOJ IN POMEN LETALSTVA V VOJNI

11. novembra 1918 se je končala prva svetovna vojna in v tistih štirih strahotnih letih (od 1914 dalje), se je vojno letalstvo tako spremenilo, da ga ni bilo mogoče več prepoznati. Britanci so imeli tedaj že prvo samostojno vojno letalstvo na svetu, R.A.F. oziroma Royal Air Force (nastalo aprila 1918), ki je bilo z 200 eskadriljami in 22500 letali tudi največje in najštevilnejše. Letalska industrija in tehnika izdelovanja letal se je med prvo, še posebno pa v času pred in med drugo svetovno vojno, izredno spremenila in pričela nezadržno napredovati. Z razvojem letalske tehnike je letalstvo dobilo nov pomen in veliko večje razsežnosti. Po koncu prve svetovne vojne je bilo potrebno predvsem za vojaško letalstvo najti nekakšno koristno delo, hkrati pa upravičiti stroške za razvoj letalske industrije in opremljanje enot oboroženih sil z letali. lz tega razloga je leta 1920 lord Trenchard, novi poveljnik R.A.F., namenil britanskemu vojnemu letalstvu vlogo skrbnika za red in mir v britanskem imperiju. V tistem času je namreč prišlo do agresije Somalijcev v imperiju, lord Trenchard pa je pograbil priložnost, da bi dokazal prednosti in pomen zračnih sil. Vlada si ni mogla privoščiti potrebne kopenske čete (dve diviziji) z opremo, zato so dobile Kraljeve zračne sile z lordom Trenchardom na čelu nalogo, da posredujejo. Po samo šestih tednih bombardiranja in mitraljiranja je ena sama letalska skupina R.A.F. zlomila agresijo somalijskih čet. Po tem uspehu Trenchardovih letalcev je britanski minister odkrito priznal, da je bila to za Britanski imperij najcenejša vojna v zgodovini. Kljub temu, da je Velika Britanija tako kot večina držav v naslednjih desetih letih zmanjšala obrambne stroške (kar je povzročilo upočasnitev napredka v razvoju vojaških letal), pa so njena letala še naprej uspešno skrbela za mir med plemeni ob afganistanski meji in znotraj britanskega imperija ter potrjevala pomen zračnih sil v obrambi države.

Medtem pa se je na drugi strani Atlantika razvnemal boj za samostojno vojaško letalstvo, ki ga je vodil general Billy MitcheIl. Da bi dokazal učinkovitost letalskih sil, je priredil vrsto bombnih predstav, kjer je z letali bombardiral zaplenjene nemške bojne ladje iz prve svetovne vojne. Od teh predstav iz tridesetih let tega stoletja je bila odvisna prihodnost ameriškega vojnega letalstva. S celo vrsto operacij z vedno večjimi ladjami in težjimi bombami je Mitchell s svojimi možmi pred očmi dvomeče mornarice dokazal pravilnost svoje zamisli. Potopili so podmornico, rušilec, lahko križarko in za vrhunec še bojno ladjo Ost Friesland, s štiri plastno oklepljenim trupom. Mitchella je tako prevzela uporaba letal v vojni, da se je zameril armadnim, kot tudi mornariškim ljudem na visokih položajih. Menil je, da bo naslednja vojna potekala pretežno v zraku. Njegovo odkrito zagovarjanje samostojnega vojnega letalstva ga je neizbežno pripeljalo v spopad z vojaško demokracijo - obsodili so ga zaradi kršitve vojaške discipline in prisilili k predčasni upokojitvi. Kljub temu pa je dokazal, da postaja letalstvo prava vojna sila, saj je zatem uspešno deloval tudi kot civilist. Znan je njegov odgovor konzervativni ameriški demokraciji tridesetih let:

“V ZDA bi bilo treba postaviti pred vojaško sodišče tiste, ki zavestno onemogočajo samostojno vojno letalstvo. Danes je letalstvo prvo v obrambi sleherne države. Brez vojnega letalstva je država izgubljena!”

Billy Mitchell je umrl leta 1936 odmaknjen od sveta in že takrat se je pokazalo, kakšen prerok je bil. V Evropi se je namreč v pričakovanju nove vojne rodilo pokolenje lovskih letal, katerih sposobnosti so se odrazile v prvi, povsem letalski bitki na svetu, bitki za Britanijo leta 1940. Ta bitka je bila glavni člen v sklopu dobro načrtovane nemške invazije na britansko otočje. lnvazija bi se morda posrečila, če bi si nemško vojno letalstvo (Luftwaffe) najprej izbojevalo premoč v zraku. Tako je ležala največja odgovornost za uspeh invazije na eni strani in obrambe Velike Britanije na drugi, na hrbtu vojnih letalstev obeh držav: nemško vojno letalstvo je imelo v svojih rokah ključ do zmage, od R.A.F. pa je bila odvisna nadaljnja usoda angleškega naroda. Nemci so sredi avgusta začeli z bombardiranjem britanskih ladij v Rokavskem prelivu, sledili so napadi na radarske naprave in letališča v notranjosti dežele, naposled pa tudi na mesta s civilnim prebivalstvom. Samo lovskemu letalstvu R.A.F., torej mladim, pogumnim in domovini zvestim pilotom ter njihovim odličnim letalom (hurricane in spitfire), ki so se v sodelovanju z radarskimi enotami vzdolž južne obale Otoka in celotnim prebivalstvom močno postavili po robu nemški zračni invaziji, se je angleški narod dolžan zahvaliti za v njihovo korist izbojevano bitko.

Bitka za Britanijo je potrdila, kar sta lord Trenchard v Veliki Britaniji in general Billy Mitchell v ZDA ves čas govorila, namreč da bo prišel dan, ko se bo morala neka država soočiti z letali in zračno bitko. Nista se motila, kajti nečesa ne smemo pozabiti: bitka za Britanijo je edina bitka, izbojevana v zraku, brez pomoči kopenske vojske ali vojne mornarice, ki je rešila državo in spremenila potek druge svetovne vojne.

Po tem dogodku in veliki nemški ofenzivi na vzhodu junija 1941 (napad na Sovjetsko zvezo) pa je pričelo v vodstvih ZDA in Velike Britanije vse bolj prevladovati prepričanje, da lahko zlomijo Nemčijo in njeno izredno močno oboroževalno industrijo le z ogromnimi količinami letal. Iz tega razloga so dobile zračne sile in letalska industrija visoko prioritetno stopnjo, kar pomeni, da je dobilo letalstvo končno ustrezno in primerno vlogo v vojskovanju, s čimer je dobilo tudi možnost svoje potrditve. V tem času je prišlo pri zahodnih zaveznikih do radikalnejše reorganizacije vojnega letalstva, letalske industrije in zaledja, kar je omogočilo bolj usklajeno, uspešnejše in učinkovitejše operativno delovanje zračnih sil ter povečalo kakovostno in številčno proizvodnjo letal. V letalsko industrijo so v marsikateri državi (ZDA, Nemčija, Velika Britanija...) z zakonom uvedli obvezno kooperacijo s številnimi samostojnimi podjetniki, ki so izdelovali sestavne dele za letala po vsej državi. Oboroževalna industrija, predvsem industrija letal in tankov, se je z razširitvijo surovinske baze, uporabo moderne tehnologije in vključevanjem velikih količin nove delovne sile tako razširila, da je bilo proti koncu vojne v nekaterih državah več težav z novimi piloti, kot pa z nabavo letal. To dokazuje že sama številka preko 800000 izdelanih letal v drugi svetovni vojni. Po drugi strani je to tudi nekakšen dokaz za velik pomen vojnega letalstva, brez katerega si že v štiridesetih letih, kaj šele danes, nikakor ne moremo predstavljati vojno dogajanje. Kljub temu pa je vzporedno z velikimi izgubami (npr. v Angliji leta 1940, v Nemčiji po letu 1943 in na Japonskem po letu 1942) oboroževalni industriji pričelo počasi primanjkovati osnovnih materialov, na primer aluminija za letala, kroma, niklja in jekla za topove..., zato so se bile te države prisiljene zateči k drugačnim rešitvam. Japonci so se specializirali v gradnji posebno lahkih letal iz super lahkih in trdnih kovin, Britanci in Sovjeti so razvili tudi lesena letala (mosquito, LaGG 3...), medtem ko je nemška letalska industrija namesto aluminija vedno bolj uporabljala plastiko (na primer za repne površine lovcev Bf 109).

V spodnji tabeli je podrobneje predstavljena količina izdelanih letal v posameznih letih vojne:

 

1939/40

1941

1942

1943

1944

1945

SKUPAJ

ZDA

16000

26277

48821

85898

96370

46001

319367

SZ

8500

15700

25000

35000

40300

25000

149500

VB

22992

20093

23671

26263

26461

12070

131550

skupaj

47492

62070

97492

147161

163131

83071

600417

NEMČIJA

12765

12401

15409

24807

40593

7539

113514

ITALIJA

5007

3503

2813

1930

-

-

13253

JAPONSKA

9215

5088

8861

16692

28180

8263

76320

skupaj

27007

19621

26374

43823

66130

15803

203087

SKUPAJ IZDELANIH LETAL
803504

Z velikim številom letal, ki je pričelo opazno naraščati v letih 1942 in 1943, so se lahko pričeli zavezniki temeljito pripravljati na prehod iz defenzive v ofenzivo. Ameriško, angleško in sovjetsko vojno letalstvo je v zrak pošiljalo vedno več lovskih letal, ki so bila razvita že v času vojne in ki so bila takrat med najmodernejšimi in torej tudi najboljšimi v svetu. Ker pa tu sovražnik (sile trojnega pakta) ni kdove kaj zaostajal za letalsko tehniko zaveznikov - ravno nasprotno, Nemci so pričeli razvijati izredno dobra lovska letala, med drugim neulovljivo hitra reaktivna in raketna letala, leteče bombe, rakete... - so bili zavezniki prisiljeni najprej onemogočiti nemško in japonsko oboroževalno industrijo. Tako so ustanovili posebne bombniške enote, ki so leta 1943 pričele oznanjati tretjemu rajhu in japonskemu cesarstvu zavezniško bombniško ofenzivo. V zračnih napadih, v katerih je sodelovalo tudi do tisoč težkih bombnikov (in vsak z nekaj tisoč kilogrami bombnega tovora), in ki so večkrat popolnoma ohromili nemško proizvodnjo letal, se je pokazala že druga dobra lastnost in pomen težkih bombniških zračnih sil: z nenehnimi napadi na sovražnikovo industrijsko zaledje onemogočiti nadaljnjo proizvodnjo vojnega materiala, njegov transport in komunikacijske povezave, z bombardiranji mest demoralizirati prebivalstvo in na ta način zlomiti državo in jo prisiliti h kapitulaciji.

Takšne operacije vojnega letalstva pa niso bile značilne le v drugi svetovni vojni, saj je v vsaki vojni naloga zračnih sil s podporo iz zraka omogočiti enotam kopenske vojske ali mornarice napredovanje po kopnem. Ko je vojno letalstvo v štiridesetih letih postopoma dobivalo na pomenu v oboroženih silah vsake države, pa se je njegova učinkovitost najizrazitejše pokazala v petdesetih letih (v Korejski vojni od 1950 do 1953), še bolj pa na začetku sedemdesetih (Vietnam), osemdesetih in devetdesetih let (Zalivska vojna). Nov način letalskega pogona (reaktivni motor) in radar sta letalstvu omogočila hitrejše, učinkovitejše in predvsem s taktičnega in strateškega stališča natančnejše operiranje na bojišču. V krvavi Vietnamski vojni, ki se je razplamtela z vso močjo po letu 1970, je prav ameriško vojno letalstvo odigralo odločilno vlogo. Strateški in lovski bombniki USAF so brez prestanka mehčali odpor vietkongovcev - okrog šest milijonov ton bomb so odvrgli na sovražnikove položaje in s tem podpirali prodore, umike in ostale operacije svojih enot (transport, zvezo...). Naloga letalstva pa ni bila le bombardiranje in mitraljiranje sovražnikovih utrdb, postojank, kopenskih enot in civilnih mest. Letalstvo se je izkazalo tudi kot nenadomestljivo in edino možno sredstvo za transport vojaške opreme, čet, hrane in civilne opreme, ranjencev... Pri slednjem so se najbolj izkazali veliki helikopterji, ki so lahko pristajali tudi na najmanjših in najmanj ugodnih področjih in spremljali premike kopenskih enot, jih oskrbovali z opremo, usmerjali, opozarjali, jim nudili zračno podporo in jih prevažali.

Najbolj pa se je pomen in vloga močnega ter učinkovitega vojnega letalstva odrazil v zadnji vojni, to je v Zalivski vojni. Zaradi danes zelo močne svetovne kontrole informacij in sporočil iz vojnega dogajanja lahko dokaj zanesljivo sklepamo o potekih spopadov. Ko je po ameriških podatkih preko tisoč zavezniških vojaških letal 18. januarja 1991 nepričakovano in z veliko natančnostjo napadlo vojaške cilje iraške vojske v Iraku in Kuvajtu, je s tem pričelo bitko za osvoboditev te države. Zavezniki so z natančnim, dobro načrtovanim in namerjenim letalskim napadom uničili velik del iraškega vojaškega materiala, predvsem letališča, izstrelišča raket zemlja - zemlja tipa SCUD, skladišča orožja in streliva ter onesposobili komunikacije glavnine vojske Sadama Huseina z zaledjem. S takšno taktiko so zavezniške zračne sile nadaljevale nekaj časa in pripravile teren za glavni in odločilni kopenski spopad, ki je v vsaki vojni še vedno neizbežen. Ob pričetku velikega kopenskega spopada je bil iraški odpor po zaslugi predhodnega nekaj tedenskega bombardiranja minimalen in pot do osvoboditve Kuvajta hitra in na široko odprta. Tako je moč hitro opaziti, da igrajo letalske sile v sestavi oboroženih sil vsake države zelo veliko in pomembno vlogo, ki zagotavlja državi učinkovito obrambo, kot tudi operativno (ofenzivno) delovanje. To pa so že pred šestdesetimi leti spoznali in zagovarjali lord Trenchard, general Billy Mitchell in njuni privrženci, zgodovina pa je potrdila pravilnost njihovih zamisli.