1.2. LOVSKI PILOTI VOJNE

Skozi vso 2. svetovno vojno so bili lovski piloti bleščeči posamezniki, ki so močno izstopali iz množične anonimnosti modernega vojskovanja. Javnost jih je oboževala - bili so pogumni vitezi neba. Skoraj vsi asi, lovski piloti z več zmagami, so imeli eno skupno lastnost: bili so zelo brezskrbni, mladi fantje, ki so se radi zabavali, pogosto pili in se družili z ženskami. Četudi pa so vojno jemali dokaj zlahka, so imeli tudi to dobro lastnost, da so bili predani svoji nalogi in ljudstvu, skromni in le izjeme so lovskim pilotom prislužile vzdevek domišljavci.

Hkrati pa so bili tudi zelo ponosni, da so na tako pomembnem in odgovornem položaju, še posebno piloti R.A.F. leta 1940, ko je na njih visela vsa teža rešitve angleškega naroda. Vedeli so, da v vojni preživijo le najboljši, zato so morali imeti nadpovprečne lastnosti in sposobnosti (izreden vid, reflekse, koordinacijo mišičja, vzdržljivost, občutek za ravnotežje). Večino teh lastnosti so imeli prirojenih, vsekakor pa so morali opraviti tudi določene treninge, vaje in druga vežbanja, kjer naj bi te lastnosti razvili do popolnosti, kar naj bi jim dalo prednost pred nasprotnikovimi piloti. Lovski piloti so morali biti predvsem zaljubljeni v letenje in ga obvladati do zadnjih podrobnosti. Za mnoge ase se je pravo življenje začelo šele v zraku, kjer so se s svojim letalom zlili v eno telo, en stroj, čeprav nas dandanes psihologi prepričujejo, da pri večini asov ni mogoče zaslediti nobenega morilskega nagona ali celo nasilne moške ekstrovertiranosti, se pravi da so le zaradi svoje izjemne izurjenosti in znanja sestrelili toliko letal.

Med vojno in še nekaj časa po njej je prevladovalo mnenje, da so lovski piloti svojeglavi in nemirni ljudje. Nekateri so bili res takšni, toda tisti ki so preživeli, so postali ugledne osebe tudi v zasebnem življenju. Odlikovali so se z inteligentnostjo, živahnostjo in preudarnostjo, predvsem pa z veliko mero poguma. Večina narodov je imela svoje ase, pilote, posebej nadarjene za sestreljevanje sovražnih letal. Letalska poveljstva so njihove uspehe brž izkoristila za dviganje morale doma. Najboljše lovske pilote so ob podelitvah letalskih priznanj za dosežene zmage vabili na večerje z državnimi voditelji in generali, jim prirejali slavnostne sprejeme in govore, obenem pa skrbno pazili, da so imeli na razpolago dovolj dopusta za oddih. Pri raznih prekrških so jim velikokrat pogledali skozi prste, kar se je najbolj odražalo v lovskih polkih R.A.F. v času bitke za Britanijo. Angleška vlada, vojno letalstvo in tudi prebivalstvo so leta 1940 začeli vse bolj spoznavati, da bodo piloti v najkrajšem času najpomembnejši dejavnik v obrambi domovine pred neusmiljenim nasprotnikom, nemško Luftwaffe. Tako so pričeli lovske pilote ujčkati in tudi če je pilot spitfira preslišal svarilno hupo in pri pristanku razbil dragoceno letalo, so ga kaznovali le za manjšo poškodbo državnega imetja, s petimi funti globe, poleg tega pa njegov greh ni preveč vplival na napredovanje v vojaški službi.

V primerjavi s prvo svetovno vojno je bilo v drugi precej manj priložnosti za rast in razvoj letalskih asov, saj so letala postala iz nadvse zanimive tehnične igrače pravo morilsko orožje, poleg tega pa so sedaj tudi spopadi v glavnem potekali med množicami letal, kjer je do žrtev prišlo tudi zaradi zmede. Po prvi svetovni vojni so še kakih deset let opevali imena velikih letalskih asov, kot so bili na primer von Richthofen, Fonck in Mannock, po drugi vojni pa je le malo ljudi vedelo za nove ase. Po številu zmag nad nasprotnikovimi letali so bile v drugi svetovni vojni med nemškimi in zavezniškimi lovskimi piloti velikanske razlike. Vzrokov je bilo več. Najpomembnejši je ta, da so zavezniške pilote po določenem številu bojnih poletov in zmag poslali za dolge mesece v zaledje, jim zaupali šolanje mladih pilotov ali pa celo poslali na daljše dopuste, medtem ko so bili nemški piloti v bojih od začetka do konca vojne, le tu in tam so jim privoščili nekaj dni dopusta. Tako so morali nemški lovski piloti opraviti tudi do petkrat več bojnih poletov kot zavezniški. To jim je seveda prineslo več letenja in izkušenj - če seveda niso postali nasprotnikov plen. Zato so uspehi vrhunskih zavezniških asov naravnost skromni v primerjavi z nemškimi (glej tabelo). Pri vzrokih za takšne razlike v zmagah asov moramo upoštevati tudi to, da so si Nemci izkušenj nabrali že v španski državljanski vojni in so v drugo svetovno vojno stopili precej bolj izkušeni v letalskih spopadih kot piloti drugih držav. Tako je Luftwaffe doživljala svoje srečne dni, ko so lahko njene eksadrilje skoraj nekaznovano letele nad poljskimi, norveškimi, nizozemskimi, belgijskimi in francoskimi mesti. Tudi na ruskem bojišču so še posebno v prvem letu vojne zlahka dosegale zmage nad sovjetskimi lovci, ki so bili tedaj večinoma zelo zastareli, njihovi piloti pa slabo izurjeni. Število sestreljenih letal, ki jih pripisujemo nekaterim nemškim pilotom lovcev, pa vendarle marsikdo sprejema z dvomom tudi zato, ker je nemška propaganda med vojno pri nasprotnikovih izgubah skoraj vedno pretiravala. Nemška vojna poročila v bitki za Britanijo poleti leta 1940 so objavljala do 50% višje številke o sestreljenih britanskih letalih, kot nam povedo uradni britanski dokumenti iz tistega časa. Resnica je, da so pretiravali tudi Britanci, vendar v precej manjši meri. Dandanes je seveda te podatke zelo težko presojati, še posebno, ker marsikdaj ugotovimo, da se ni mogoče zanesti niti na najbolj tajne uradne dokumente iz vojnih časov in da so nekateri poveljniki svoje izgube nadrejenim sporočali z zamudo ali pa jih celo porazdelili na več dni, da bi bile videti manjše. Resnica je tudi, da je propagandna politika tretjega rajha potrebovala čim več herojev, ker jih je tudi nemško ljudstvo - kot vsako ljudstvo - želelo in potrebovalo. Potreboval pa jih je tudi vrhovni poveljnik Luftwaffe Hermann Göring, da je bolj brezskrbno stopal pred führerja. Včasih so te heroje ustvarjali na hitro in zato so dvomi o njihovih uspehih toliko močnejši, vendar pa tega ne moremo trditi za vse pilote nemškega vojnega letalstva.

Morda pri vrednotenju števila zmag ni odveč upoštevati tudi dejstva, ki do neke mere pojasnjuje razlike v zmagah med največjimi asi. Nemci namreč niso bili tako strogi pri presojanju uničenih zavezniških letal kot na primer Britanci, še zlasti pa ne v zadnjih letih vojne, ko so bili potisnjeni k obrambi.

Na spodnjem spisku je predstavljenih nekaj najboljših lovskih pilotov - asov druge svetovne vojne:

NEMŠKO VOJNO LETALSTVO (Luftwaffe)

zmage

major Erich Hartmann

352

major G. Barkhorn

301

major G. Rall

275

nadporočnik O. Kittel

267

major Walter Nowotny

258

Hans Joachim Marseille

158

Heinz Baer

124

podpolkovnik Adolf Galland

103

AMERIŠKE ZRAČNE SILE (USAF)

major Richard Bong

40

major Tommy McGuire

39

kapitan korvete David McCampbell

34

polkovnik Francis Gabreski

31

major Gregory Pappy Boyington

28

major Robert Foss

26

poročnik Walsh

21

podporočnik Alexander Vraciu

18

BRITANSKE KRALJEVE ZRAČNE SILE (R.A.F.)

major M. T. St. John Pattle

41

polkovnik J. E. Johnson

38

polkovnik A. G. Malan

35

major P. H. Clostermann

33

podpolkovnik B. E. Finnucane

32

kapetan G. F. Beurling

31 1/2

podpolkovnik F. R. D. Braham

29

podpolkovnik R. R. Stanford-Tuck

29

major N. F. Duke

29

polkovnik C. R. Caldwell

28

podpolkovnik Douglas Bader

23

JAPONSKE CESARSKE ZRAČNE SILE (mornarica)

Hirojoši Nišizava

103

Soiči Sugita

80

Saburo Sakai

64

Naoši Kano

52

Teimei Akamacu

50

Kinsuke Muto

35

SOVJETSKO VOJNO LETALSTVO (VVS)

major Ivan N. Kožedub

62

polkovnik Aleksander Pokriškin

59

ITALIJANSKO VOJNO LETALSTVO

major Adriano Visconti

26

Kakšni pa so bili kriteriji za priznanje junaštva oziroma zmage nad sovražnikovim letalom?

Pri Američanih je bilo dovolj že pet zmag. Po nekaterih podatkih naj bi imeli Nemci kar 2500 asov, vendar pet zmag ni pomenilo nič. Če se njihov pilot ni izkazal s posebno spretnostjo in varčevanjem s strelivom, ga niso priznali za asa niti pri dvajsetih zmagah. Na vzhodnem bojišču je nemški pilot običajno prejel železni križec druge stopnje po dveh ali treh zmagah, prve stopnje pa po osmih zmagah. Viteški križec z lovorovim vencem mu je bil dodeljen med 100 in 120 zmagami. Ker pa se je nacistično poveljstvo zavedalo strašne premoči zahodnih zaveznikov, v primerjavi z vzhodom, so bili kriteriji za priznanje zmage na zahodnem bojišču precej drugačni. Lovski pilot nemškega vojnega letalstva je na slednjem dobil za poškodbo bombnika pol točke, za sestrelitev lovskega letala in že poškodovanega bombnika pa po eno točko. Tri točke so dobili piloti za sestrelitev tri ali štiri motornega bombnika. Na splošno je torej prejel nemški pilot viteški križec po 40 do 50 točkah, to je takrat, ko je sestrelil 15 bombnikov na zahodnem ali dosegel 75 zmag na vzhodnem bojišču.

Britanci oziroma R.A.F. pa so bili pri presojanju uničenih nasprotnikovih letal veliko bolj natančni in strogi. Poseben oddelek v sklopu tako imenovane G.C.C. (Group Central Control ali osrednje polkovne kontrole), katere glavna naloga je bila skrb in nadzor nad bojiščem, se je ukvarjal s priznanji zmag, zaradi česar je imel vrsto projektorjev za projiciranje posnetkov, ki so jih piloti prinesli iz bojev. Lovska letala angleškega vojnega letalstva so imela namreč v krilu vgrajeno posebno foto strojnico, ki je stekla vedno kadar je pilot sprožil orožje in je bila usmerjena v točko, kjer so se srečevali izstrelki iz vseh cevi. Nato so posebni strokovnjaki v tem oddelku iz slik razbrali, katero letalo je uničeno in katero le poškodovano in na osnovi njihovih ugotovitev je dobil pilot priznano zmago. Britanski pilot je dobil po petih uničenih sovražnikovih letalih letalski križec D.F.C. (Distinguished Flying Cross), po desetih do dvajsetih zmagah pa trak k temu odlikovanju. Ko je dosegel več kot 20 zmag, je prejel križec za zasluge D.S.O. (Distinguished Service Order). Ukaz o podelitvi vseh naštetih odlikovanj, vključno z najvišjim, to je Viktorijinim križcem (Victoria Cross), je lahko podpisal samo angleški kralj.

Posebno poglavje o lovskih pilotih zapolnjujejo japonski letalci, ki so pomanjkljivosti svojih letal, japonske ideologije in tehnologije dopolnjevali s skrajnim fanatizmom, nacionalizmom in vero v cesarja. Podrobnosti so predstavljene v poglavju o kamikazih. Posebnost japonske ideologije, ki se tako močno razlikuje od evropske ali ameriške, je opazna tudi pri sistemu odlikovanja lovskih pilotov. Tokio se je namreč držal stare japonske tradicije, ki nikoli ni poznala živih herojev. Vsa odlikovanja, pohvale in povišanja vojaških činov so izrekli pilotom šele po smrti, kar pa je lahko bilo v korist in ponos le njihovim družinam in sorodnikom. S takšno politiko je vrhovno poveljstvo v Tokiu vztrajalo vse do konca vojne.