1.3. OBOROŽITEV LOVSKIH LETAL

Letalska oborožitev je odvisna od namena letal, njihovih bojnih nalog, ciljev napadanja in ognjenega učinka. V času druge svetovne vojne je prevladovala strelska oborožitev strojnic in topov različnih kalibrov, kakor tudi bombniška oborožitev (bombe različnih tež in namenov - rušilne, zažigalne, fosforne...) ter specialna oborožitev, to so torpeda in vodne mine. Proti koncu vojne so oborožitev lovskih letal obogatili še z raketami zrak - zrak in zrak - zemlja (raketna oborožitev), ki so pričele polagoma izpodrivati standardno strelno moč strojnic in topov, saj so bile veliko učinkovitejše, tako glede rušilne moči, kot tudi glede zanesljivosti zadetkov ter operativne višine delovanja. V naslednjem sestavku je natančneje predstavljena oborožitev lovskih letal.

Ob koncu prve svetovne vojne se je lovsko letalstvo, oziroma tista vrsta bojnih letal, ki je bila najbližje današnjim pojmom o nalogah lovcev, komaj prebilo v miselnost operativnih poveljnikov in vojaških teoretikov. V letih po vojni pa je dobivalo vedno bolj jasne obrise, še posebno ko so se nad Evropo pričeli nabirati temni oblaki druge svetovne vojne. Z napredovanjem tehnike so dobivala letala nove oblike in vsaka konstrukcija je predstavljala korak naprej v tekmovanju za boljše zračno orožje. Moči motorjev, v prvi vojni komaj kaj večje od moči avtomobilskih motorjev, so že v tridesetih letih prekoračile mejo 1000 KM in temu primerno so naraščale tudi hitrosti letal, ki so že med špansko državljansko vojno v Španiji (od 1936 do 1939) dosegla 500 km/h. Ob začetku druge svetovne vojne so lovska letala letela že s hitrostmi prek 600 km/h in dosegla svoj vrhunec leta 1945, ko so nemški reaktivni lovci Me 262 prekoračili 1000 km/h. Torej je lovsko letalo postalo odlična osnova za vgradnjo najrazličnejših uničevalnih orožij, s katerimi je bilo mogoče napasti in uničiti tudi najtežje in najbolje oborožene težke bombnike. Medtem ko so se ob koncu prve vojne leta 1918 vojaki še prerekali, kaj je pravzaprav lovec, je že v tridesetih letih postalo povsem jasno, da bodo ta letala v bodoči vojni odigrala eno najvažnejših vlog. V osnovi pa so bili lovci še vedno namenjeni za zaščito lastnega zračnega prostora in za napade na sovražnikove bombnike ter druga bojna letala. Na samem začetku druge svetovne vojne pa se je pojavila še ena nova važna naloga in sicer zaščita lastnih bombnikov med napadi na cilje v sovražnikovem zaledju. S tem so bili rojeni tudi spremljevalni lovci, ki so prišli najbolj do izraza šele v letih 1942 - 1945, ko so zavezniki težišče zračne vojne prenesli nad Evropo, zlasti Nemčijo. V različnih deželah, ki so bile vpletene v vojno s silami osi (trojnega pakta), je bilo v uporabi na desetine različnih lovskih letal, ki so se pojavljali na bojiščih v stotinah izvedenk. Vsa ta lovska letala, od enomotornih veteranov I 16 rata in Messerschmitta Bf 109 pa vse do težkih dvomotornih lightningov, mosquitov ali nemških Bf 110 in končno do tedaj najmodernejših reaktivnih lovcev Me 262 in meteor, so bila opremljena z različnimi orožji, od strojnic kalibra 7.62 mm pa vse do avtomatskih topov kalibra 20 do 40 mm.

Velika prednost vseh zavezniških orožnih sistemov na lovskih letalih je bilo majhno število kalibrov, in sicer 7.7 mm, 12.7 mm ter 20 mm, kar je odločno olajšalo oborožitev, dobavo streliva in gospodarnost med operacijami. Pri Nemcih, ki so na lovci uporabljali kar pet različnih kalibrov, pa je v tem pogledu večkrat prišlo do težav pri dobavi streliva, saj se je dogajalo, da je imelo eno letalo na krovu kar štiri različna orožja in štiri kalibre. Takšne težave so prišle še bolj do izraza po letu 1943, ko so zavezniki sprožili veliko bombniško ofenzivo proti nemški oboroževalni industriji. Tako se je pogosto dogajalo, da so bile tovarne, ki so izdelovale letalsko orožje in strelivo, poškodovane in uničene v tolikšni meri, da je bila dobava njihovih izdelkov močno reducirana in nemško vojno letalstvo preprosto ni moglo dobiti naročenega orožja v zadostnih količinah.

Nemci pa so se sprva pri svojih letalskih orožjih soočali s še eno težavo, ki je povzročala zastoje v delovanju strelnega orožja, posebno v krilih letal. Za razliko od Angležev, ki so v svojih lovcih hurricane in spitfire ogrevali krilna orožja s toplimi izpušnimi plini iz motorja, sta bila stranska topova pri prvih izpeljankah Bf 109E na velikih višinah (nad 5000 metrov), kjer se je odvijala večina zračnih bojev, praktično podhlajena. Medtem ko sta oba topova na zemlji normalno delovala, so se pri nizkih temperaturah pod –30°C, občutljivi deli skrčili in tako je orožje blokiralo. Ko se je nato pilot vrnil na letališče, se je temperatura izenačila, razmere so se normalizirale, nemški orožarji pa so potrebovali kar precej časa, preden so našli napako in jo odpravili.

Na splošno je bila strelna oborožitev lovskih letal razporejena tako, da je bila dosežena čim večja rušilna moč na čim manjši površini nasprotnikovega letala. Zato so bile strojnice in topovi nameščeni pod določenim kotom (ki se je dal spreminjati) proti osi letala. Reglažna razdalja, to je oddaljenost od ustja cevi do točke, kjer so se vsi izstrelki križali, se je pogosto spreminjala.

Pri Angležih in Nemcih je bila sprva okrog 400 metrov, vendar pa so piloti kaj hitro spoznali, da je učinek veliko večji, če je ta razdalja manjša. Pri takšni nastavitvi strelnega orožja, se je na krogu s premerom enega metra v nastavljeni reglažni razdalji koncentriral ogenj iz vseh cevi. Britanci pa so lovska letala opremljali tudi s tako imenovano foto strojnico, ki je bila prav tako kot vso ostalo strelno orožje usmerjena v točko, kjer so se križale osi strojnic. Tako je lahko zanesljivo slikala zadeto sovražnikovo letalo in služila kot dokaz za priznano zmago. Močni sunki pri streljanju posameznih orožij pa so vedno znova povzročali majhne premike in odklone strojnic. Če se je orožje premaknilo samo za nekaj desetink milimetra, je to na reglažni razdalji 200 - 400 metrov pomenilo odklone krogelnih poti za več kot meter. Ker so tudi poškodbe zaradi sovražnikovih zadetkov povzročale majhne premike orožij v krilih, je bilo potrebno občasno vsa strelna orožja ponovno nastaviti. Potek in konec druge svetovne vojne sta pokazala, da zračne vojne, bodisi ofenzivne ali defenzivne, ni mogoče voditi brez lovskega letalstva, ki pa nikakor ne more uspešno izvrševati operativnih nalog, če ni oboroženo z učinkovitimi in zanesljivimi orožji.

1.3.1. STRELNA OROŽJA R.A.F.

Angleško vojno letalstvo Royal Air Force je skoraj vsa svoja letala, predvsem pa lovce, oborožilo s standardno strojnico tipa browning kalibra 7.7 mm. To orožje je nastalo v Ameriki še pred prvo svetovno vojno pod imenom COLT FLYING MACHINE GUN MG 40 (izdelovalec Colt Patent Firearms Co. of America), ki je bilo namenjeno ameriškim pehotnim enotam. V medvojnem času je razvoj te strojnice toliko napredoval, da se je R.A.F. odločila za nabavo in licenčno proizvodnjo. V Angliji je znana tovarna BSA BRITISH SMALL ARMS za potrebe britanskega vojnega letalstva izdelala pod oznako BROWNING M2 vsega skupaj kar 145397 kosov teh licenčnih strojnic. Strojnica M2 je izstrelila 1200 nabojev na minuto (torej kar 20 na sekundo), začetna hitrost zrna je bila 744 m/sek, orožje pa je tehtalo 10.2 kg. Po angleških podatkih je lahko lovec hurricane z osmimi strojnicami v minuti izstrelil 160 kg nabojev, kar je vsaj teoretično izredna rušilna moč, ki so se ji tedanji nemški lovci in bombniki le stežka upirali. Tudi drugi britanski lovec tega časa, spitfire je imel sprva le osem strojnic, ki so bile tako kot pri hurricanu nameščene pod kotom proti osi letala. S tem so dosegli večjo koncentracijo ognja oziroma večji rušilni učinek na čim manjši površini zadetega sovražnega letala.

Drugo najpomembnejše orožje za angleške lovce je bila strojnica VICKERS kalibra 7.7 mm, katere osnovna konstrukcija je prav tako nastala že v prvi svetovni vojni v tovarni Lewis za potrebe pehote. Modela Mk I (mark 1) in Mk II sta lahko izstrelila od 500 do 750 nabojev v minuti z začetno hitrostjo 744 m/sek in sta tehtala po 17 kilogramov, vendar pa nista veljala za posebno zanesljivo strelno orožje.

Ko so Angleži na lovcih uvedli topove, so imeli na voljo tedaj najboljše orožje, top HISPANO SUIZA kalibra 20 mm. To orožje je nastalo leta 1933, vendar pa se še dolga leta po tem ni moglo otresti pomanjkljivosti iz razvojne dobe. Prva dva modela topa hispano (Mk I in Mk II) sta lahko izstrelila 650 do 750 granat v minuti, pri čemer je bila začetna hitrost zrna 878 m/sek. Top je tehtal 49.5 kg in je imel okrogli magazin s 60 naboji. Vendar pa je imelo angleško lovsko letalstvo (Fighter Command) v začetku velike težave pri uvedbi topov v redno oborožitev. V zračnih bojih se je pri letalih, ki so dobila nove topove Hispano Suiza in Vickers kalibra 20 mm večkrat zgodilo, da so odpovedali prav v odločilnem trenutku. Kljub temu, da je velika rušilna moč tega orožja povečala učinek angleških letal, se zaradi majhne obratovalnosti niso mogli hitro prebiti v standardno lovsko oborožitev. Napako, ki je povzročala te neljube in včasih celo usodne zastoje so britanski strokovnjaki odkrili šele po letu 1940 v okroglih nabojnikih s strelivom z jeklenimi vzmetmi, ki so po spiralnih kanalih potiskale granate proti zaklepu. Te vzmeti so bile v začetku preslabe in niso razvijale potrebne potisne sile, še posebno na velikih višinah oziroma pri nizkih temperaturah pod -30°C, zato je dovajanje streliva v orožje zastalo. Kasneje so napake odpravili in lovska letala, ki so bila oborožena z dvema (spiffire Mk V in Mk IX) ali štirimi topovi tega tipa (tornado, typhoon, hurricane Mk IIC in tempest) so se s to ognjeno močjo povzpeli med solidno oborožene lovce.

1.3.2. STRELNA OROŽJA LUFTWAFFE

Ko se je leta 1936 pojavil nemški lovec Messerschmitt Bf 109, je bila njegova oborožitev dokaj skromna, saj je razpolagal le z dvema strojnicama MG 17 kalibra 7. 92 mm, ki sta bili vgrajeni v krila. Šele angleški hurricane, oborožen z osmimi strojnicami, je pognal Nemce v divjo dirko za boljšo oborožitev. Dve leti pozneje je imel Bf 109 že štiri strojnice MG 17, kmalu zatem pa tudi topove, s katerimi je pozneje prekosil vse svoje nasprotnike na vzhodu in zahodu. Strojnica MG 17 kalibra 7.92 mm, ki jo je razvila znana nemška tovarna orožja RHEINMETALL BORSIG iz Berlina, je streljala s hitrostjo 1050 nabojev na minuto, začetna hitrost zrna pa je znašala 700 do 1000 m/sek. Orožje so vgrajevali v krila, zaradi majhnosti (teža okoli 10 kg in število nabojev 100) pa je bila primerna tudi za vgradnjo v motorni pokrov, ker pa je v tem primeru streljala skozi propelersko polje, je bila sinhronizirana z vrtečim se vijakom (primer Fw 190). Strojnica MG 17 je bila sicer zelo zanesljiva, imela pa je majhno rušilno moč, kar se je pokazalo pozneje pri napadih na zavezniške bombnike, ki so bili v trdnostnem smislu znatno močnejši od nemških.

Slab učinek te strojnice pa je Nemce prisilil, da so konstruirali boljše orožje za lovska letala, strojnico MG 131. Le ta je imela kaliber 13.1 mm in je streljala s hitrostjo 930 nabojev na minuto, začetna hitrost zrna pa je bila okrog 750 m/sek. Orožje, ki je tehtalo 19.7 kg, je bilo primerno za vgradnjo v krila ali celo v zgornji del pokrova motorja, poleg lovca Fw 190 pa so bile s to strojnico oborožene tudi nekatere poznejše izpeljanke Bf 109. Po nemških podatkih je bila življenjska doba tega orožja 17000 - 20000 strelov v kratkih rafalih, kar je bil takrat izreden dosežek na tem področju. Ker pa je bila njegova uničevalna moč le malenkost večja od strojnice MG 17, so Nemci strojnice MG 131 že leta 1942 zamenjali z boljšimi orožji.

Težko strojnico MG 151 kalibra 15 mm so za potrebe Luftwaffe razvili leta 1934 v tovarni MAUSER. Njen razvoj je trajal več let, tako da so to orožje Nemci vgradili v lovca Bf 109 šele leta 1937 in ko so ta letala z Legio Kondor leta 1938 prišla na špansko bojišče, je nova strojnica MG 151 doživela svoj ognjeni krst, na žalost na račun republikanskega letalstva. Zanimivo je, daje šele s tem orožjem Bf 109 postal najboljši lovec tistih časov. Strojnica MG 151 je lahko izstrelila 700 nabojev v minuti z začetno hitrostjo zrna okrog 900 - 1000 m/sek. Ker je tehtala 41 kg jo je bilo mogoče vdelati le v krila, poleg Bf 109 pa je to strojnico dobil tudi drugi najštevilnejši nemški lovec Fw 190.

Medtem ko se je v R.A.F. dolgo obdržal sistem malokalibrskih orožij, so Nemci nadaljevali razvoj v tem smislu, da bi lahko eno samo orožje v sekundi izstrelilo vsaj kilogram streliva. Prva je svojo srečo v bitki za naročilo Luftwaffe poskusila tovarna MAUSER in svojo strojnico MG 151 predelala v top kalibra 20 mm. Ideja je bila odlična, saj je serijska proizvodnja zahtevala le manjšo spremembo orodij in priprav. Novo orožje z oznako MG 151/20 je lahko izstrelilo 720 granat v minuti z začetno hitrostjo od 700 do 800 m/min. Sama granata je tehtala 115 gramov, orožje pa je bilo sestavljeno iz 225 delov. S temi topovi, ki jih je tovarna Mauser vsega skupaj izdelala okoli 40000, so bili oboroženi standardni lovci Fw 190, ki so imeli v krilih vgrajene štiri topove tega tipa.

Nemci so v oborožitev lovskih letal med prvimi uvedli topove in prvo tovrstno orožje, znano kot MG/FF, je leta 1934 razvila tovarna RHEINMETALL BORSIG na osnovi švicarskega topa Oerlikon Becker kalibra 20 mm, ki je bil v Švici v pehotni oborožitvi že od leta 1917. Nemci so za to uspešno orožje odkupili licenco, ga izboljšali in vgradili v svoje lovce Bf 109. Prva letala, ki so dobila to orožje, so bile izpeljanke emil, ki so imele po dva topa MG/FF vgrajena v korene kril, en top z oznako MG/FFM (tako imenovan Motorkanone) pa je bil vgrajen v prazen prostor med valje pri V motorju, tako da je streljal skozi os vijaka (odtod tudi ime). Top MG/FF je lahko izstrelil 540 granat v minuti z začetno hitrostjo 600 - 700 m/sek. Granate so tehtale od 90 do 115 gramov, celo orožje pa 35 kilogramov. Po nemških podatkih je topovska cev vzdržala do 125000 strelov. Ta top je predstavljal najvažnejše nemško lovsko orožje med bitko za Britanijo leta 1940 in poleg lovcev Bf 109 so bili z njimi opremljeni tudi lovci Fw 190 in težki dvomotorniki Bf 110, ki so imeli v začetku en sam top tega tipa, kasneje pa so ta letala kot nočni lovci dobila po štiri topove v nos. Tudi težki nočni lovci Ju 88G-7 so imeli v sestavi topovske oborožitve od skupno šestih topov dva MG/FF.

Eno najboljših nemških orožij za lovska letala je predstavljal top MK 101 (Maschinenkanone) kalibra 30 mm, ki gaje razvila tovarna RHEINMETALL BORSIG že leta 1935. lzstrelil je lahko 260 granat na minuto z začetno hitrostjo zrna približno 700 - 900 m/sek. Zanj je bilo na voljo devet različnih tipov granat, od navadnih eksplozivnih do zažigalnih in prebojnih (teža posamezne granate se je gibala od 290 do 500 gramov). Jeseni leta 1940 so bili ti topovi vgrajeni v prva letala Bf 109 in so v zadnjem obdobju bitke za Britanijo prizadejala sovražniku velike izgube. Tudi težki lovec, dvomotorni Messerschmitt Bf 110 je bil oborožen s temi topovi, kljub sorazmerno majhni hitrosti in okretnosti pa je predstavljal veliko nevarnost za zavezniška letala, še posebno srednje in težke bombnike. V nadaljevanju druge svetovne vojne so Nemci s tem orožjem prizadejali velike izgube zavezniškim formacijam težkih bombnikov strateškega letalstva.

V teku vojne je nemška oboroževalna industrija za potrebe Luftwaffe razvila še dve zanimivi orožji, s katerima so oborožili skoraj vse poznejše lovce Bf 109, Fw 190 ter nočne lovce Bf 110 in Ju 88. V prvem primeru gre za top MK 103 kalibra 30 mm, ki je lahko izstrelil 420 granat na minuto, v drugem pa za najboljši nemški top MK 108 firme RHEINMETALL BORSIG kalibra 30 mm, ki je lahko izstrelil 650 granat na minuto z začetno hitrostjo zrna 250 - 500 m/sek. Orožje je tehtalo kar 58 kg, zato so ga lahko vgrajevali le v gondole v krilih lovcev. Po nemških podatkih je bilo potrebno, da so vsaj štiri granate kalibra 30 mm iz topa MK 108 zadele težki bombnik kategorije B 17 in ga pri tem uničile. V primerjavi s topovi kalibra 20 mm je predstavljalo to veliko prednost in gospodarnost, saj so drugače isti učinek dosegali šele z 18 granatami kalibra 20 mm. S temi topovi so bile najprej oborožene izvedenke Bf 109 G-6 in Fw 190 D-9, kasneje pa tudi reaktivni lovec Messerschmitt Me 262, ki je s štirimi topovi MK 103 in MK 108 predstavljal takrat največjo nevarnost za zavezniško strateško letalstvo.

Poleg opisanih strelnih orožij pa je Luftwaffe kot prvo vojno letalstvo na svetu uvedla na lovcih rakete zrak - zrak, ki so se pokazale kot izredno učinkovito orožje za napade na zavezniške bombniške formacije. Med najbolj znane in preizkušene rakete tega tipa spada R4/M orkan, ki je bila izdelek tovarne HEBER OSTERODE. Te rakete kalibra 50 mm, ki so bile dolge 812 mm, tehtale 3.8 kg in nosile 400 gramov eksploziva, so imele doseg do 800 metrov. Reaktivni lovci tipa Me 262 so dobili pod krila 24 raket R4/M in ko so tako oboroženi pokazali izredno učinkovitost in uspešnost, so pričeli Nemci s tem orožjem opremljati tudi batne lovce Bf 109 in Fw 190.

1.3.3. STRELNA OROŽJA USAF

Američani so na svojih lovskih letalih uporabljali v glavnem dve orožji, in sicer polpalčno strojnico Browning MG kalibra 12.7 mm in topova Hispano suiza USA MI ter M39, oba kalibra 20 mm. Ta orožja so bila vgrajena v vseh ameriških lovcih, od zastarelih P 40 pa do najmodernejših mustangov P 51.

1.3.4. STRELNA OROŽJA SOVJETSKEGA VOJNEGA LETALSTVA

Sovjetsko lovsko letalstvo, ki je začelo novo obdobje s tedaj najboljšim lovcem I 16 rata, je imelo od vsega začetka na voljo odlično lahko strojnico ŠKAS kalibra 7.62 mm s hitrostjo streljanja 1800 - 2000 nabojev v minuti. To orožje, razvito leta 1933, je spadalo med najboljše strojnice na svetu in je bilo vgrajeno skoraj v vsa sovjetska lovska letala predvojne generacije. Kot naslednje znano in pomembno orožje za sovjetske lovce Jakovljeva, MiG in Lavočkina je bila težka strojnica UBK oziroma UBS (sinhronizirana), ki je nastala iz standardne strojnice UBT kalibra 12.7 mm. Ta strojnica je nastala iz finskega topa kalibra 20 mm, ki so ga Sovjeti zaplenili v vojni proti Finski. Sovjetski inženir Beresin je top predelal v strojnico, ki je imela izredne kvalitete, saj je streljala s hitrostjo 1000 nabojev na minuto in z začetno hitrostjo zrna okoli 900 m/sek. Najboljši sovjetski lovci, kot na primer Jak 3, so bili sprva oboroženi z dvema tovrstnima strojnicama, vgrajenima v krilih ali v motornem okrovu ter v slednjem primeru seveda sinhroniziranima.

Ker je v letih pred vojno, posebno po izkušnjah iz Španije, Sovjetom postalo jasno, da bo v bodoči vojni top predstavljal odločilno orožje lovcev, so v oborožitev rdečega letalstva vpeljali topove ŠVAK kalibra 20 mm. To orožje je nastalo že leta 1937 in se je hitro pokazalo za doraslo tudi najtežjim operativnim razmeram. Top ŠVAK je streljal s hitrostjo 700 - 750 granat na minuto z začetno hitrostjo granate okrog 740 m/sek. Zanimivo je, da so imeli ravno sovjetski letalci z orožji najmanj težav. Na lovskih letalih rata, Jak 3, 5, 7 in 9, MiG 3 in La 7 so vsa strelna orožja delovala odlično do konca, ko praktično niso bila več uporabna zaradi velike netočnosti. Iz različnih podatkov se vidi, da so bile na primer letalske strojnice UBK in UBS kalibra 12.7 mm izdelane s takšnimi tolerancami, da se po obrabi ni več izplačalo generalno popravilo ali zamenjava delov. Ta orožja so bila enostavno črtana s seznamov in nadomeščena z novimi, saj je bila obratovalna gotovost pomembnejša kot vrednost popravljenega orožja. Takšna popravljena strojnica ali top je lahko v odločilnem trenutku zatajila in celo pogubila letalo in pilota... V tem pogledu je bila torej zamenjava orožja z novim smiselna in opravičljiva.