2.2. NEMŠKA LETALSKA PROIZVODNJA

V vseh industrijskih državah je bila med drugo svetovno vojno zelo pomembna proizvodnja orožja, streliva in vojne motorizacije. Nemčija se je tega temeljito lotila že pred drugimi državami, saj se je že kmalu po koncu prve svetovne vojne začela pripravljati na obračun z zmagovito antanto in na novo vojno. A prav gotovo ne sama in ne s svojo lastno gospodarsko zmogljivostjo. Tako kot Adolf Hitler, idejni vodja nacionalnega socializma, in stranka NSDAP nikdar ne bi zrasli brez finančne podpore velikega nemškega industrijskega kapitala, se tudi veliki nemški industrijski magnati, kot npr. Krupp, Siemens, Volkswagen in drugi, ne bi mogli povzpeti konec dvajsetih let tega stoletja brez pomoči ameriških in angleških bank ter drugih investitorjev.

Samo ameriške in angleške banke so v letih od 1924 do 1929 v porast nemške industrije vložile prek dvajset milijard nemških mark, v času ko pa je bila v svetu navidezno premagana gospodarska in finančna kriza (1933 do 1939) pa skoraj sto milijard. Tako ni nikakršno naključje, da so v Nemčiji od prihoda nacionalsocialistov na oblast leta 1933 pa do izstopa Nemčije iz Društva narodov leta 1936 zgradili in izročili namenu kar tristo novih velikih tovarn, ki so delale samo za vojsko. Pojavi se vprašanje, kdo in zakaj je v rasti nacistične Nemčije videl dobre strani in celo interese, saj je danes znano, da je Hitler dobival denar iz več kot desetih držav sveta, med katerimi so bile najpomembnejše Avstrija, Švedska, ZDA, Anglija, ltalija in Švica...

Večino tega kapitala so prispevali ugledni državljani, industrijski mogotci, politiki in banke, katerih motivi pa so bili zelo različni: Henry Ford je želel razširiti antisemitizem, Benito Mussollini je upal, da bo s tem ohrabril nemški fašizem, ruska kneginja Viktorija je hotela pomagati antikomunizmu, bankam pa je bilo najpomembnejše to, da so dobivale obresti od naloženega denarja. Tako je lahko Nemčija trošila zadnjih pet let pred vojno vsaj 30% nacionalnega dohodka ali skoraj dve tretjini državnega proračuna za priprave na vojno (leta 1938 je bilo 23,5% globalne proizvodnje Nemčije namenjenega oboroževanju, medtem ko je bil ta delež v istem času v Angliji le 6,6%). Kljub temu, da je v Nemčiji od pomladi 1933 prevladovala vojna proizvodnja, je bila le-ta skrbno kamuflirana. Pod masko civilnega letalstva je bila močno povečana zmogljivost letalske industrije in ustvarjena polvojna organizacija, ki je bila osnova za formiranje vojnega letalstva.

Glavno prevozno letalo nemške prevozne letalske družbe Lufthanse za dolge proge je bilo sestavljeno tako, da se je dalo v eni uri spremeniti v srednji bombnik He 111. Dodatne dele, ki so jih pri tem potrebovali, so imeli spravljene v posebnih skritih skladiščih ob letališčih. Tudi omrežje avtomobilskih cest je imelo pečat strateških ciljev: olajšati motoriziranim enotam premike na meje Nemčije. Nemška vojna proizvodnja je temeljila na konceptu bliskovite vojne, zato si kljub porabi 60 milijard mark od leta 1934 do 1939 za oboroževanje in množičnemu izkoriščanju vse razpoložljive delovne sile: ženske, otroci, vojni ujetniki in tuji delavci, naravnih bogastev in industrije do skrajnosti, niso mogli zagotoviti dovolj sredstev za dolgotrajno in nepretrgano vojskovanje. Šele pozimi leta 1941/42 je Hitler uvidel, da je nemška vojna industrija sposobna dohitevati potrebe po oborožitvi le za kratko vojno in v naslednjih dveh letih je bila proizvodnja usmerjena bolj h kakovosti. Mislili so, da bo nadvse izvrstno orožje prineslo zmago - res so razvili in izdelali odlične vrste novega orožja, na primer vodljive rakete zemlja - zemlja, rakete zrak - zrak, reaktivna letala, novejše podmornice tipa XXIII itd..., a vse to ni bilo dovolj za zmago, niti za uspešno bojevanje proti neizogibnemu naraščanju vojne proizvodnje na strani zaveznikov, predvsem ZDA in SZ.

Kmalu po tem spoznanju pa je nemška, predvsem letalska industrija doživela še en udarec. Po letu 1943 so namreč zavezniki začeli izvajati množično bombniško ofenzivo nad nemškimi tovarnami, da bi čim bolj onesposobili in zmanjšali vojaško moč rajha in Nemčijo tako prisilili h kapitulaciji. Silovita bombardiranja vseh večjih nemških industrijskih središč: Schweinfurt, Regensburg, Wiener Neustadt, Mariensburg, Warnermund, v katerih je velikokrat sodelovalo tudi do tisoč zavezniških bombnikov, so sprva sicer močno ohromila nemško letalsko proizvodnjo, že leta 1944 pa se je pokazalo, da moč prve bojne črte Luftwaffe niti ni posebno zmanjšana. Nekaj je bilo gotovo: ofenziva proti montažnim tovarnam in podjetjem za popravilo nemških vojaških letal je bila sicer zelo učinkovita, vendar pa ni preprečila, da se proizvodnja lovskih letal med julijem 1943 in marcem 1945 ne bi občutno dvigala. Nemcem je namreč uspelo obdržati mesečno proizvodnjo 1200 do 1700 letal, novembra 1944 celo 2325. Seveda je potrebno tu dodati, da bi Nemci brez zavezniških bombardiranj dosegli predvideno proizvodnjo letal okoli 3000 na mesec v letu 1944 in preko 4500 v začetku 1945.

To nenavadno vitalnost - sposobnost ohranitve proizvodnje letal - je treba pripisati hitrim popravilom in usposabljanju bombardiranih tovarn ter naraščajočemu številu neranljivih podzemeljskih tovarn in montažnih delavnic. Vodstvo nad selitvijo, nemške industrije letal pod zemljo je prevzel doktor Kalmmler, ki je že januarja 1944 ukazal popisati vse kamnolome, kleti in druge terenske ugodnosti. Pogosto so prestavljali proge in ceste tudi za nekaj deset kilometrov, da bi lahko izpraznili predore. Celo berlinska podzemna železnica je skrivala v sebi tekoči trak montaže trupov in repov bombnikov Ju 88. Razširjeni rovi solnih rudnikov v Halleu in Saalu so skrivali vsak po 800 delavcev, ki so izdelovali pnevmatično in električno opremo za letala.

Obdelovalne stroje in montažne trakove tovarne Messerschmitt v Regensburgu so po dveh zaporednih bombardiranjih v enem tednu prepeljali v velik cestni predor v Eschenau na Bavarskem, kjer so že po treh mesecih izdelovali po dvajset lovcev Bf 109 in petnajst reaktivnih Me 262 tedensko. V velikih kamnolomih Halberstadta so sestavljali krila in trupe Fw 190 D-9 in D-12 ter jih s kamioni prepeljevali do montažnih tovarn.

Sredi gozda Alt Ruppina so odkrili Rusi jaso, kjer je bilo pod drevjem skrbno kamufliranih blizu sto lovcev He 162 in Fw 190. Nekoliko proč od železniškega tira, ki se je navidezno izgubljal v visokem gozdu, so našli vhod v podzemeljsko tovarno, v kateri so na več kot 25000 kvadratnih metrih površine Nemci proizvajali dnevno po štiri lovska letala. Ta letala so s kamioni prepeljali nekaj kilometrov daleč od avtoceste Berlin - Hamburg (bila je še v gradnji) in uporabili 60 metrov širok in 4000 metrov dolg, popolnoma raven, že izgotovljen odsek za poskusno vzletišče. Nato so letala skrili v zakloniščih, razvrščenih vzdolž zasilnega letališča in jih od tam pošiljali v boje.

Obstaja še več podobnih primerov nemške iznajdljivosti, o vsem pa najbolj priča spodnja preglednica proizvodnje letal v Nemčiji v letih od 1939 do 1945. Proizvodnja je razdeljena glede na najbolj pomembne skupine oz. tipe letal:

leto/tip

1939

1940

1941

1942

1943

1944

1945

SKUPAJ

1

737

2852

3373

4337

4649

2287

-

18235

2

605

2746

3744

5515

10898

25285

4935

53728

3

134

603

507

1249

3266

5496

1104

12359

4

163

971

1079

1067

1117

1686

216

6299

5

100

269

183

238

259

141

-

119

6

145

388

502

573

1028

443

-

3079

7

-

378

1461

745

442

111

8

3145

8

46

170

431

607

874

410

11

2549

9

588

1870

1121

1078

2247

3693

318

10942

10

-

-

-

-

-

1041

947

198

SKUPAJ

2518

10247

12401

15409

24807

40593

7539

113514

 

OPOMBA:

V tabeli navedene številke za tipe letal (od 1 do 10) pomenijo naslednje tipe letal:

1

bombniki

2

lovska Letala

3

lovski bombniki

4

izvidniška letala

5

hidro letala

6

transportna letala

7

jadralna letala

8

letala za zvezo

9

šolska letala

10

reaktivna letala

Sedaj pa še nekaj besed o tem, kako je v Nemčiji potekal razvoj in kasneje serijska gradnja letal. Najprej je nemško Ministrstvo za letalstvo (RLM) glede na potrebe vojnega letalstva (Luftwaffe) razpisalo natečaj s pogoji o karakteristikah in zmogljivostih novega letala, na katerega so lahko nemške letalske tovarne prijavile nove tipe svojih letal. Po preskušanju prototipov in pogovorih z ministrstvom za letalsko proizvodnjo o zmožnostih letalskih tovarn o serijski gradnji, so izbrali najustreznejše letalo. V tovarni, kjer so letalo, ki je zmagalo na razpisu, zasnovali, so takoj pričeli s pripravami na serijsko proizvodnjo, Ministrstvo za letalstvo pa je dobavljalo naročila. Tako so izdelovali Nemci med drugo svetovno vojno v velikih serijah naslednja letala:

  1. enosedežni, enomotorni lovec Messerschmitt Bf 109, ki so ga izdelovali v veliko izpeljankah in je postal najštevilnejše nemško letalo v vsej vojni, saj je bilo izdelanih preko 33000 primerkov.
  2. enosedežni in enomotorni lovec Focke Wulf Fw 190, ki je bil znan tudi kot srakoper, izdelali pa so okoli 19000 letal.
  3. enosedežni reaktivni lovec Messerschmitt Me 262, ki je takrat predstavljal najhitrejše letalo vseh časov, vendar pa je bil prepozno in sprva napačno uporabljen (izdelanih okoli 1430).
  4. enomotorni lovski reaktivec Heinkel He 162 volksjäger, ki se je pojavil leta 1944 z namenom, da bi rešil rajh, ker naj bi ga znal pilotirati vsak Hitlerjunge (uspelo jim je izdelati le okoli 300 teh letal, poleg tega pa jih je bilo še 800 v gradnji v podzemeljskih tovarnah).
  5. trosedežni, dvomotorni bombnik Junkers Ju 88, ki je bil osnovno letalo in hrbtenica nemškega bombniškega letalstva, zato ne preseneča število 14676 izdelanih primerkov.
  6. dvomotorno bombniško letalo He 111, s katerim naj bi Nemčija dobila vojno, a je bil že leta 1941 močno zastarel, kljub temu pa so ga izdelovali vse do konca vojne (7500 primerkov).
  7. izvidniški in bombniški dvomotorni, reaktivni enosedežnik Arado 234, ki je bil sicer počasnejši od lovca Me 262, a še vedno dosti hitrejši od ostalih letal z batnim motorjem.