2.3. NEMŠKA MAŠČEVALNA OROŽJA

Po prvi svetovni vojni je bilo v tedanji republiki Nemčiji prepovedano ponovno oboroževanje. Mirovna pogodba, sklenjena 28. junija 1919 v Versaillesu (Francija), je natančno omejila posamezne vrste orožja na najmanjšo mero, tako da vsaj teoretično ni obstajala nevarnost, da bi se Nemci morda na hitro oborožili in poskusili z orožjem popraviti politične in geografske posledice izgubljene vojne. Mirovna pogodba je za številčno omejeno vojsko (100000 mož) prepovedala gradnjo in oborožitev s težkim topništvom, saj je znano, da so že v prvi svetovni vojni obstajali daljnometni topovi velikega kalibra, s katerimi je bilo mogoče obstreljevati vojaške in druge cilje na oddaljenosti več deset in celo sto kilometrov. Ker torej tedanja nemška vojska (Reichswehr) ni smela nabavljati težkih daljnometnih topov, so odgovorni možje v vojnem ministrstvu iskali druge poti, po katerih bi lahko brez letal in topov bombardirali cilje na področju morebitnih novih in zakletih včerajšnjih sovražnikov, Francije in Anglije. V tedanjem vojnem ministrstvu, v oddelku za oborožitev (Herreswaffenamt), je bil zasnovan poseben oddelek, znan pod imenom Ballistische Referat, ki naj bi v prihodnosti preučeval možnosti streljanja na daljavo z novimi sredstvi. Vodja tega oddelka je leta 1929 postal tedaj komaj 34-letni topniški stotnik, diplomirani strojni inženir Walter Dornberger.

Prvi sodelavci, civilni raketni entuziasti, ki so na travnikih okrog Berlina eksperimentirali v lastni režiji, pa so se vedno znova srečevali z na prvi pogled nepremostljivimi težavami, npr. s premalo trdnimi kovinami in zlitinami, ki niso vzdržale visokih pritiskov, s zapletenim sistemom krmiljenja... Tedaj šele 19 letni študent fizike, Wernher von Braun pa se je lotil stvari s tipično nemško natančnostjo in se začel v prvi vrsti teoretično ukvarjati s fizikalno in drugo problematiko raketne tehnike. Tako se je tedaj porajajoča nemška raketna tehnika znašla v rokah dveh sposobnih in ambicioznih oseb, vojaka Dornbergerja in civilista von Brauna, ki sta vedela, kaj hočeta. Ko so leta 1933 v Nemčiji prevzeli oblast nacionalsocialisti, so prišli na čelo nemške vojske ljudje, ki so v skladu s politično doktrino nacistov pospešeno ustvarjali novo in sodobno armado, opremljeno z najmodernejšimi bojnimi sredstvi za ofenzivno vojskovanje. Čeprav so Nemci s tem enostransko prekršili pogoje mirovne pogodbe in opremili kopensko vojsko s težkim topništvom največjega kalibra, pa so raketni poskusi zaradi pozitivnih doseženih rezultatov nemoteno tekli dalje s še pospešenim tempom. Končni cilj teh raziskovanj je bil še vedno balistični raketni projektil (nosilec težkega eksplozivnega naboja), s katerim bi lahko streljali celo na angleško otočje, predvsem pa na London. lz tega razloga so se denarni ventili državne blagajne odprli do skrajnosti in znanstvenikom na tem področju pravzaprav vse do konca maja 1945 ni zmanjkalo sredstev.

2.3.1. BALISTIČNA RAKETA V-2

Doktor von Braun si je v severni Nemčiji izbral področje okrog mesta Peenemünde, kjer naj bi nastal prvi raketni center na svetu. Kopenska vojska in Luftwaffe sta si delili stroške za izdelavo projektov in poznejšo izgradnjo ter opremo samega centra. Novo preizkusno polje nemške vojske, ki je dopuščalo polete raket največ 400 km daleč v smeri severovzhod in ki je bilo do takrat v bistvu komaj poznano področje, pa se je po zaslugi generala Kesselringa, tedanjega načelnika štaba Luftwaffe, čez noč spremenilo v mravljišče – v moderno industrijsko naselje z vsemi potrebnimi objekti za proizvodnjo, preizkuse, konstrukcijo, vzdrževanje, stanovanja, vključno z obsežno garnizijo Luftwaffe in kopenske vojske za zaščito. Raketna ekipa Dornberger - von Braun je sedaj zrasla že na 50 mož, vrhunskih tehnikov na področju balistike, motoristike, termodinamike, kemije goriv, fizike, strojništva, aero-dinamike, elektronike... Že leta 1936 je nova organizacija izdelala celo serijo raketnih motorjev, ki so razvijali potiske 300, 1000 in 1500 kg in tako dokazovala, da znanstveniki delajo in raziskujejo v pravi smeri. Hkrati z razvojem in obsežnimi gradbenimi deli pa je nemško vojaško vodstvo postavljalo vedno bolj neugodna vprašanja, kdaj bo končno nastala velika balistična raketa z zadostno nosilnostjo in ustreznim dometom, ki bi lahko prevzela določeno vlogo v strateškem konceptu vojaških in političnih revanšistov v nacistični Nemčiji.

Po nekaj neuspelih serijah raket (agregati 1, 2 in 3) pa se je leta 1938 Wernherju von Braunu končno posrečilo razviti veliko raketo, ki je ustrezala zahtevam nemške vojske in ki je bila primerna za množično proizvodnjo. Ta velika raketa, znana pozneje kot Vergeltungswaffe V-2, je predstavljala že pravo strateško orožje, saj je vodstvo kopenske vojske zahtevalo, da novi Agregat 4 ponese 1000 kg težak eksplozivni naboj na razdaljo najmanj 250 km. Polkovnik Dornberger in dr. von Braun sta že med razvojem določila dimenzije in karakteristike nove rakete, kar je V-2 uvrstilo med prvo balistično raketo, ki je pozneje odprla pot v vesolje. Ker pa je v tem času, konec leta 1939, že izbruhnila druga svetovna vojna, so se napori ekipe še povečali in tako je spomladi 1940 zagorel prvi raketni motor za A-4. Pri konstrukciji tega motorja so morali nemški tehniki prebroditi celo vrsto tehničnih težav. Najvažnejši problem je bil material za zgorevalno komoro, hlajenje sten med polnim obratovanjem in dovod goriva. Po dolgoletnih izkušnjah z različnimi zlitinami je znani fizik dr. Thiel, ki je veljal v Peenemündeju poleg dr. von Brauna za daleč najboljšega strokovnjaka na področju raketnih motorjev, nazadnje izbral specialno ogljikovo jeklo za komoro, jeklene stene pa je hladil s hlapljivim špiritom. Krmilni mehanizem za raketo V-2 je bil popolnoma na novo konstruiran, tako da je tedanji Agregat 4 vseboval v osnovi že vse elemente, s katerimi so danes opremljene interkontinentalne balistične rakete.

S tehničnega stališča je bilo najpomembnejše nemško povračilno (maščevalno) orožje V-2 14 metrov visoka raketa cigaraste oblike s premerom 1.65 metra. Celotna teža je bila 12900 kg, prazna je tehtala okrog 4000 kg, koristna teža je obsegala le 69% celotne teže, eksplozivni naboj TNT v glavi pa je tehtal 975 kg. Raketa V-2 je imela en sam motor, ki je normalno deloval s polno močjo od 62 do 68 sekund. V tem času je zgorelo v komori 3965 kg goriva, od tega 75% etilalkohola in 25% hladilne vode, hkrati pa je raketni motor porabil tudi 4970 kg tekočega, na –158°C podhlajenega kisika za oksidacijo. Posebna turbo črpalka je morala potisniti v zgorevalno komoro 125 kg mešanice v sekundi. Največji doseženi potisk rakete A-4 oziroma V-2 je bil 31300 kg, kar je ustrezalo približno 650000 KM, izstopna hitrost izpušnih plinov na ustju šobe pa je znašala 2136 m/sek, kar je omogočalo največjo hitrost rakete do 5470 km/h (skoraj petkratna hitrost zvoka). Raketa je imela kombinirani krmilni mehanizem, ki je dobival impulze od vodilnega elektronskega snopa, vsak odklon od zadane smeri pa se je prek elektromehanskih servomotorjev prenašal na grafitne krmilne plošče, ki so nato odklonile reakcijski curek iztekajočih plinov in uravnovesile raketo nazaj v pravo smer.

Največje dosežene razdalje pri streljanju V-2 so se gibale od 350 do 400 kilometrov, pri uspelem navpičnem vzletu pa je lahko zadela cilj na tej oddaljenosti v krogu s premerom štirih kilometrov od ničelne točke. Pri letu na maksimalni višini 96 km se je raketa segrela na 680°C, navadno pa je letela na manjših višinah, do 50 km. Ker je priletela raketa A-4 na zemljo iz položne balistične krivulje s hitrostjo okrog 1000 m/sek, se pred tovrstno nevarnostjo ni bilo mogoče braniti, saj je od trenutka odkritja rakete z radarjem pa do eksplozije na tleh poteklo samo nekaj deset sekund.

Za izdelavo ene rakete V-2, ki je imela okrog sto sestavnih delov, je bilo potrebno v začetku 12950 delovnih ur, kar je predstavljalo 38000 nemških rajhovskih mark (celotna cena vseh stroškov pa je znašala okrog 75000 RM). Sočasno je leta 1944 stal batni lovec Bf 109 ali Fw 190 okrog 500000 RM (Reichs Mark), avtomobil tipa Volkswagen (hrošč) pa le 2000 RM. V poznejši serijski proizvodnji se je število delovnih ur zmanjšalo ter je pri stoti raketi znašalo le 17000 ur, pri tisoči raketi 7500 ur in pri deset tisoči (če bi prišlo tako daleč) samo še 3500 delovnih ur. Celotni stroški razvoja agregata A-4 ali rakete V-2 so dosegli za tiste čase astronomsko vsoto prek poltretje milijarde RM.

V času nastanka rakete V-2 se je splošni položaj v svetu močno zaostril. Potem, ko se je Nemčija zapletla v vojno s Sovjetsko zvezo in ZDA, se je pričela vojna sreča počasi, a vztrajno obračati na zavezniško stran. Nemške čete so stale daleč v Afriki in globoko v Sovjetski zvezi - pred Stalingradom, in nemška vojska in javnost sta potrebovali kakršnokoli čudežno orožje ali drugo sredstvo, ki bi jih spravilo iz defenzive. Vsi odgovorni možje tretjega rajha so postajali nestrpni, saj so si domišljali, da bi lahko novo orožje, raketa V-2 bistveno spremenila bojni položaj ter prisilila zaveznike k sklenitvi miru ali pa celo h kapitulaciji. Danes je skoraj neverjetno, kako naivni so mogli biti ti ljudje, da so verjeli v takšne pravljice in se v vojni proti skoraj vsemu svetu zanašali na napol dokončano raketo. Vsakemu poprečno inteligentnemu človeku je moralo biti namreč jasno, da takšno nedozorelo raketno orožje s klasičnim eksplozivom ne more popraviti vojaškega položaja Nemčije, kakršen je bil proti koncu leta 1942. Poleti 1944 je postal program AGREGAT A-4 za nacistično Nemčijo in njena vojaška prizadevanja tako važen, da je Hitler celotno organizacijo, vključno s tehniki, inženirji, vojaki, civilnim osebjem in preizkuševalno postajo Peenemünde, podredil vrhovnemu poveljniku SS, Heinrichu Himmlerju. Na ta način je bila zagotovljena najvišja prioritetna stopnja glede kadra, materiala in sredstev, izolacija programa od civilnih in vojaških saboterjev ter vohunov in pa predvsem cenena delovna sila iz neštetih koncentracijskih taborišč.

Vzporedno z raketo V-2 pa je nemška kopenska vojska pripravljala tudi organizacijo posebnih raketnih enot za nov način strateškega vojskovanja. S številnimi strokovnjaki specialisti in množico vozil, predvsem tankerjev za raketno gorivo, opremljene enote so začele septembra 1944 prvič obstreljevati zavezniška mesta in kljub majhni škodi povzročile velike preplahe, s tem pa se je začel za Nemce tako težko pričakovani trenutek maščevanja. Od skupno nad 5000 izstreljenih raket, jih je na London padlo okrog 2000, ki so po angleških podatkih pobile 2247 in ranile 6447 ljudi, kar pa je bil v smislu strateškega vojskovanja le nepomemben učinek. Kmalu po prvih eksplozijah V-2 v zavezniškem zaledju pa so Angleži s pomočjo ostankov odkrili skrivnost tega orožja. Na ta način so sicer spoznali princip delovanja, niso pa mogli izdelati protiorožja, zato so lahko Nemcem odgovorili le s sistematičnim bombardiranjem Peenemündeja in tovarn, ki so iz vse Evrope dobavljale sestavne dele ter tako vsaj delno ovirali program V-2. Nadaljnji potek druge svetovne vojne je pokazal, da to “silovito, tajno, maščevalno…”, orožje sploh ni bistveno vplivalo na splošni položaj na bojiščih. Nemcem se to orožje v vojni torej ni izplačalo, zaveznikom na vzhodu, predvsem pa na zahodu, pa je raketa V-2 kasneje služila kot osnova za vse poznejše rakete za civilne in vojaške namene, vključno s tistimi, ki so omogočile prodor naše civilizacije do ostalih planetov osončja.

2.3.2. LETEČA BOMBA V-1

Na začetku druge svetovne vojne so imeli Nemci oziroma nemško vojno letalstvo na voljo veliko več pilotov kot njihovi nasprotniki, že takoj po prvih zastojih v ofenzivnem vojskovanju po letu 1940 nad Anglijo in 1941 na vzhodni fronti pa se je število britanskih in ameriških pilotov pričelo naglo večati. Zato so imeli novi kandidati - piloti na razpolago več časa za šolanje, medtem ko so se enote veteranov v Luftwaffe močno redčile, mlade pilote pa so šolali po hitrem postopku. Posledica tega je bila neizkušenost nemških letalcev, ki so v zračnih bojih vse prehitro postajali žrtve bolje izšolanih in izkušenih zavezniških pilotov. V tem vzdušju so oživeli napori nemškega vojnega letalstva za izdelavo novega tajnega orožja, ki bi na klasičen način brez prevelikih izgub pilotov in materiala omogočilo nadaljnje napade na Anglijo.

Da pri teh napadih ne bi šlo več za čiste oziroma vojne operacije proti vojaških ciljem, temveč za običajno nasilje, nam pričajo besede takratnega ministra rajha za letalsko proizvodnjo general-feldmaršala Erharda Milcha, ki je v letu 1943 dejal:

“Mi moramo Anglijo učinkovito napasti, sicer nas bo le-ta uničila. Pobijte nekaj milijonov Angležev... če nam to uspe, potem bodo le-ti hitro pristali na naše pogoje...”

Tudi besede ministra rajha za propagando dr. Josepha Göbbelsa na mitingu v Berlinu junija 1943 so potrdile te maščevalne namene: “Eines Tages kommt die Stunde der Vergeltung” (nekega dne pride ura maščevanja). Takšne in podobne izjave so bile vse pogostejše in so nekako izražale silno ogorčenje nacističnega režima nad vedno bolj pogostimi napadi zavezniškega strateškega letalstva na vojaške, civilne in druge cilje na področju rajha. Da bi zaveznikom, zlasti Angležem, nekako poplačali te bombne napade, se je vodstvo nacistične Nemčije oklepalo novih orožij V-2 in V-1 kot rešilnih bilk. Leta 1943 sta bili obe moderni orožji, dalekometna raketa V-2 in leteča bomba V-1 namenjeni samo še za maščevanje in kot taki sta tudi dobili ime Vergeltungswaffe. Generalfeldmaršal Milch je že 19. junija 1942 izdal nalog za izdelavo prvega daljnometnega vodljivega izstrelka - leteče bombe, ki naj bi nadomestila strateško vlogo bombniškega letalstva Luftwaffe. Na natečaj nemškega ministrstva za letalstvo RLM (Reichs Luftfahrt Ministerium) sta se prijavili dve letalski tovarni in sicer ARADO ter FIESELER. Na natečaju je zmagala tovarna Fieseler, ki je tako dobila naročilo za konstrukcijo in izdelavo leteče bombe Fi 103, ki jo je pozneje nacistična propaganda imenovala Vergeltungswaffe 1 (maščevalno orožje) ali na kratko V-1. Čeprav je program V-1 leta 1943 dobil visoko prioritetno stopnjo, ker je pomenilo dovolj materiala, ljudi in proizvodnih kapacitet, pa je razvoj le polagoma napredoval.

Serijska proizvodnja je tekla vzporedno v različnih tovarnah, največ bomb V-1 pa je bilo izdelanih pri Fieselerju v mestu Kassel ter v tedanjem Volkswagenwerke v Wolfsburgu. Vsega skupaj je bilo izdelanih prek 32000 letečih bomb tega tipa, od tega samo v letu 1944 okrog 23000. V primerjavi z raketo V-2 je bila leteča bomba sorazmerno poceni, saj je v serijski proizvodnji veljala le 1500 RM.

Leteča bomba V-1 oziroma Fi 103 je imela v osnovi obliko klasičnega nizkokrilnega letala s pulzno reakcijskim motorjem. Čeprav si Nemci prisvajajo izum takšnega motorja, pa gre zasluga za to iznajdbo Francozom. Že leta 1913 je francoski inženir Lorin dobil v Parizu patent za tako imenovano LORINOVO CEV, ki je imela vse lastnosti poznejšega pulznega reaktorja za letečo bombo V-1. Šele leta 1930 pa je nemški inženir Paul Schmidt iz Münchna izboljšal Lorinovo konstrukcijo in jo pripravil tudi za praktično uporabo. Po dolgih letih preizkušanja, ki je potekalo z večjimi ali manjšimi uspehi, je leta 1938 končno nastala znana SCHMIDTOVA CEV kot prvi uporabni motor te vrste. Leta 1939 je RLM določilo tovarno letalskih motorjev Argus Motorenwerke za izdelavo Schmidtovih pulznih reaktorjev, ki so dobili kasneje uradno oznako ARGUS ROHR oziroma Argus As 014. Motor, ki so jih vgrajevali v serijske leteče bombe V-1 je bil dolg 3480 mm in je tehtal od 135 do 150 kg. Pri hitrosti bombe okoli 640 km/h je razvijal potisk 300 - 350 kg in moč okrog 580 do 630 KM. Motor Argus As 014 je za delovanje uporabljal bencin z oktanskim številom 75 (ki ga je bilo v rezervoarjih V-1 okoli 600 litrov), pri potrošnji približno 2.04 kg/KM/h pa je znašal doseg letala do 240 kilometrov. Ekonomski učinek tega motorja je bil zelo nizek in je pri potovalni hitrosti 650 km/h na višini od 200 do 2000 metrov redko presegal vrednost 5% (za primerjavo 32% pri avtomobilskem (bencinskem) motorju, od 15 do 21% pri parnem stroju, 48% pri reaktivnem motorju). Leteča bomba Fi 103 je merila čez krila 5.3 metra, v dolžino 7.6 metra, površina kril pa je bila 5.4 kvadratnega metra. Polno obremenjena je tehtala 2200 kilogramov, od tega pa je odpadlo okrog 1000 kg na bojno glavo in 150 kg na motor. Leteče bombe V-1 so izstreljevali oziroma lansirali s 50 metrov dolgih betonskih ramp z 10% naklonom. Pomožna startna raketa tipa Walter, ki je bila obešena pod trupom, je potisnila letečo bombo po tračnicah rampe in omogočila potrebno hitrost za delovanje motorja. Po vzletu se je “letalo” z žiroskopom (napravo, ki je skrbela za pravilno lego, smer in višino poleta) usmerilo proti nastavljenemu cilju. Brž ko je bila dosežena željena razdalja oziroma doseženo že vnaprej določeno število obratov, je majhen propeler v nosu leteče bombe nastavil vžigalnik na udarni vžig, prekinil dotok goriva v motor in usmeril bombo navzdol.

Prve leteče bombe V-1 so padle na Anglijo 13. junija 1944, torej že po zavezniški invaziji v Franciji, tedanji poveljnik zavezniških izkrcevalnih čet, ameriški general Eisenhower pa je kasneje dejal, da bi lahko nekaj tisoč dobro pomerjenih V-1 za dlje časa zavrlo odpiranje druge fronte, če ne celo onemogočilo... Vsega skupaj so leteče bombe, ki so jih Nemci do februarja 1945 izstrelili preko 20000, ubile 7810 ljudi in ranile približno 100000 oseb. V času najhujših napadov so v Londonu porušile ali poškodovale okrog 20000 hiš, zaradi stalnih alarmov pa je bilo izgubljenih na milijone delovnih ur, tako da je angleško gospodarstvo na ta račun izgubilo na stotine milijonov funtov.

Zavezniki so se proti letečim bombam borili na več načinov:ustanovili so posebne letalske skupine, ki so bile opremljene z najhitrejšimi lovci (spiffire Mk IX in tempest), poleg tega pa so vzdolž celotne južne angleške obale postavili 30 metrov visoke radarske antene, ki so odkrivale tako bližajoča se nemška letala, kot tudi leteče bombe.

Kot posebno uspešno in učinkovito strateško orožje Luftwaffe se leteče bombe ni izkazala, saj doseženi uspehi še zdaleč niso opravičili nemških pričakovanj, še najmanj pa so prepričali zaveznike, da je bolje skleniti separatni mir, kot pa se še naprej boriti...

| fotogalerija | na vrh strani | nazaj na kazalo |