2.4.1. MESSERSCHMITT Bf 109

Messerschmitt Bf 109 je bil moderno nemško letalo iz novega pokolenja lovskih letal, ki so se rodila v drugi polovici tridesetih let tega stoletja. Od vseh letal v enotah nemške Luftwaffe v drugi svetovni vojni je bil najbolj znan lovec in je tudi najdlje služil. Zanimivo je, da ni imel njegov konstruktor ing. Willy Messerschmitt v konstruiranju vojaških letal skoraj nobenih izkušenj, a je vendarle izdelal letalo, ki je bilo leta 1937, ko so ga pričeli uvajati v lovske polke nemškega vojnega letalstva, najmodernejše lovsko letalo na svetu (prvi spitfiri so pričeli prihajati v eskadrilje R.A.F. šele leto dni kasneje). V vojni je Bf 109 služil v več lovskih skupinah, se bojeval na več bojiščih in sestrelil več nasprotnikovih letal kot vsi drugi nemški lovci skupaj. Vzrok je predvsem v številu izdelanih letal, saj so Nemci do konca vojne ter zavezniki po njej skupno izdelali nad 33000 stodevetk. Seveda je tudi največ nemških vrhunskih asov druge svetovne vojne letelo izključno z Bf 109 ali vsaj pretežno z njim (na primer afriški as Hans Joachim Marseille in drugi).

Celo za standarde sredine tridesetih let je bil Bf 109 izjemno preprosto letalo in ta preprostost se je maščevala šele v poznejših letih vojne. Medtem ko sta bila spitfire in hurricane, britanska tekmeca, že zasnovana z osmimi strojnicami, je imel Messerschmitt sprva le dve strojnici enakega kalibra, kar je bilo ob koncu prve svetovne vojne na lovskih letalih povsem običajno. To je sicer omogočalo zasnovo lahkega in hitrega letala, v vojni pa se je pokazalo kot pomanjkljivost, saj so piloti zahtevali vse močnejšo oborožitev, za katero pa v Bf 109 preprosto ni bilo pravega prostora.

Začetki Bf 109 segajo v leto 1933, ko so prišli na oblast v Nemčiji nacisti (NSDAP) in se takoj pričeli pripravljati na vojno. Messerschmittova tovarna, takrat imenovana še Bayerische Flugzeugwerke AG, v Augsburgu je takoj dobila zahtevo rajhovskega letalskega ministrstva po hitri preusmeritvi v izdelavo vojaških letal za nastajajočo Luftwaffe. Pri BFW so to priložnost z navdušenjem zagrabili in se odzvali na razpis z modernim lovcem Bf 109, ki je bil lepo oblikovan spodnjekrilnik z lupinasto gradnjo iz duraluminija. Poleg tega je imel tudi pokrito kabino in uvlačljivo podvozje, kar je bil eden izmed razlogov za zmago na razpisu. Konstruktorji pri Messerschmittu so se takoj lotili dela pri nadaljnjem razvoju Bf 109 in že leta 1936 na olimpijskih igrah v Berlinu svetu prvič pokazali novega lovca. Pri tem je zanimivo, da se številni športniki, tuji državniki in drugi obiskovalci, prisotni na igrah, niso niti malo zavedali, da so pravkar videli enega od simbolov naraščajoče moči nemškega vojnega letalstva.

Tega leta je v Španiji prišlo do državljanske vojne in Luftwaffe je tja vse do leta 1939 pošiljala serijske Bf 109, ki so bili sicer hitrejši in okretnejši od sovjetskih lovcev tipa Polikarpov, že tedaj pa se je pokazala njihova največja hiba, ki je tega lovca spremljala ves čas, to je prešibka oborožitev. V Španiji so Nemci ustanovili t.i. LEGIJO KONDOR, kjer so se nemški piloti na novih lovcih Bf 109 učili novejše taktike, kasneje pa so jo prevzela tudi druga vojna letalstva.

Obstajalo je zelo veliko število izpeljank osnovnega modela stodevetke, saj je Bf 109 vztrajal v vlogi osnovnega lovca Luftwaffe vse do konca vojne, v času skoraj desetih let od nastanka pa je bil še kako potreben sprememb in izboljšav. Vse izpeljanke so imele vzdevke, ki so bili značilni za vsa nemška letala z več različicami:

A - anton

D - dora

G - gustav

T - träger

B - berta

E - emil

H

Z - zwilling

C - cezar

F - fritz

K

Prva različica, ki so jo pričeli množično izdelovati in uporabljati in ki je do izbruha vojne v Evropi spodrinila vse starejše izpeljanke v enotah Luftwaffe, je bil Bf 109 E-3. Zaradi pritoževanja pilotov o prešibki oborožitvi, so le-to pri emilu povečali na dva topa kalibra 20 mm v krilih ter dve strojnici kalibra 7.9 mm v trupu. Takoj po začetku vojne se je proizvodnja Bf 109 E močno razmahnila. Polno zaposlenim Messerschmittovim tovarnam v Augsburgu in Regensburgu so pomagale te lovce izdelovati še tovarne Ago, Arado, Erla in Fieseler ter letalske tovarne v Wiener Neustadtu.

Leta 1940 so emila pripravljali na njegov največji izziv: utrl naj bi pot invaziji na Veliko Britanijo. V zračnih bojih nad Otokom so se Messerschmitti pokazali enakovredni spittirom Mk I in Mk Il, medtem ko so hurricane celo prekašali. Posebno prednost v bojih je nemškim lovcem dajal motor DAIMLER BENZ, s katerim je bilo mogoče v hipu strmoglaviti, ker je črpalka za vbrizgavanje goriva delovala tudi pri negativnih težnostnih pospeških, medtem ko je uplinjač pri sicer boljšem MERLINU (kakršnega sta imela spitfire in hurricane) v takem primeru za nekaj trenutkov ostal brez goriva, zato je letalo takoj izgubilo nekaj hitrosti.

V letih 1939 in 1940 je poleg emila nastajala še ena izpeljanka - Bf 109 T (träger ali letalonosilka), ki je bila predelana, s pristajalnimi kavlji, katapultnimi tuljavami in z zložljivimi krili opremljena različica Bf 109 E-3. Bila je namenjena za prvo nemško letalonosilko Graf Zeppelin, ker pa le-ta nikoli ni bila dokončana, tudi noben Bf 109 T ni pristal na njenem krovu. Leta 1942 se je v lovskih polkih Luftwaffe pričel pojavljati Bf 109 G ali na kratko gustav, ki se na zunaj skoraj ni ločil od predhodne izpeljanke F, kljub temu pa je postal najštevilnejši in najbolj znan model stodevetke.

Bf 109 G je bil opremljen z novim topom MK 108 kalibra 30 mm v osi vijaka ter z dvema dodatnima 20 ali 30 mm topovoma v kadeh pod krili. Ta različica, ki je presegala hitrost 600 km/h je bila namenjena predvsem za napade na ameriške težke bombnike, ki so se vse pogosteje pojavljali nad rajhom.

Močnejša oborožitev pa je G-6 občutno povečala težo in zmanjšala njegovo okretnost, zato so bili takšni težko oboroženi gustavi marsikdaj lahek plen zavezniških mustangov, thunderboltov in tempestov.

Zima 1942/43 je Nemcem - po Stalingradu in El Alemeinu - prinesla spoznanje, da bodo v najbližji prihodnosti potrebovali veliko več lovskih letal, zato so njihovo gradnjo na račun bombnikov močno pospešili. Tudi pomanjkljivosti Messerschmitta Bf 109, predvsem premajhen doseg in prešibka oborožitev - zdaj je bil namreč že sedem let staro letalo - so prihajale vse bolj do izraza in nemški piloti so se raje odločali za modernejšega in mnogo boljšega Focke Wulfa Fw 190. Toda za stodevetko ni bilo umika, ker brez prevelikih zastojev v proizvodnji Bf 109 ni bilo mogoče preusmeriti v kako drugo, modernejše letalo, in je tako moral vztrajati na tekočih trakovih in seveda tudi na bojiščih prav do konca vojne.

| fotogalerija | na vrh strani | nazaj na kazalo |