2.4.13. DORNIER Do 335

Zgodovina najhitrejšega propelerskega letala vseh časov, Do 335, lovca, nočnega lovca in hitrega bombnika Luftwaffe je značilna za celo vrsto bojnih letal, ki so se v različnih letalskih tovarnah nacistične Nemčije pojavila pred in med drugo svetovno vojno. ldejni oče tega zanimivega letala je bil znameniti konstruktor vodnih letal prof. ing. Claudius Dornier, ki se je že kot učenec pri grofu Zeppelinu pred prvo svetovno vojno ukvarjal z idejo o t.i. tandem pogonu letal, ki je tudi značilen za konstrukcijo Do 335. Tak način pogona pomeni uporabo dveh letalskih motorjev, ki sta drug za drugim vgrajena v os letala v eni pogonski enoti. Pri tem ima sprednji motor vlečni, zadnji motor pa potisni propeler. V toku pospešenega oboroževanja Nemčije v letih pred drugo svetovno vojno, je kar mrgolelo različnih projektov za lovce in bombnike. V to tekmo za zaslužkom (letalskim tovarnarjem je v glavnem šlo le za to) se je hotel vključiti tudi Dornier, ki je sicer izdeloval le bombnike in vodna letala. Tako je iz tega razloga v njegovem konstrukcijskem biroju nastalo revolucionarno letalo Do 335.

To letalo naj bi imelo dva motorja s tandem pogonskim sistemom, ki je nudil v primerjavi s klasičnimi dvomotornimi lovci tipa Me 110, mosquito, lightning itd... veliko prednost, ker je imelo takšno letalo kljub dvema motorjema aerodinamični upor enomotornega letala in zvezen zračni obtok. Poleg tega so pri tem sistemu pilot, rezervoarji in občutljiva specialna oprema zaščiteni pred napadi od zadaj z debelim oklepom, to je zadnjim motorjem. Tudi priložnostno letenje z enim motorjem, bodisi zgolj zaradi ekonomičnosti, bodisi zaradi okvare, ne povzroča neugodnih aerodinamičnih ter stabilizacijskih problemov, kot je to običajno pri klasičnih dvomotornikih. Ko je profesor Dornier leta 1938 razvil novi projekt Do 335 in ponudil nemškemu vojaškemu letalstvu dokumentacijo, je tedanji načelnik tehnične uprave general Ernst Udet to zanimivo idejo grobo odklonil, češ da zaenkrat še ni potrebno, da bi Luftwaffe gradila takšne “bastarde”… Pri tem pa ni šlo samo za lepotno napako tega nenavadnega letala. Bolj verjetno je, da se je Udet, ki je bil delničar pri letalski tovarni Messerschmitt Flugzeugbau AG zbal nevarnega tekmeca svojemu ljubljenčku Bf 109. Poleg tega pa je tudi pri drugih tedanjih nacističnih veljakih v Luftwaffe - Göringu, Milchu, Jeschonnecku itd... veljalo mnenje, da bo lahko vojna dobljena samo z enim tipom lovca in to je bil Messerchmitt Bf 109. Glede na poenostavljeno tehnologijo in ekonomiko proizvodnje Bf 109 je bilo takšno stališče razumljivo, ne pa tudi dopustno za vojno letalstvo, ki se je pripravljalo na vojne operacije tako velikega obsega.

Ko se je po letih 1941 in 1942 na vseh bojiščih pokazalo, da razpolagajo zavezniki z množico odličnih lovskih letal, ki so bila po svojih odlikah enaka ali celo boljša od stodevetke, je profesor Dornier svojega “bastarda” znova potegnil iz arhiva. Na razpis RLM, nemškega Ministrstva za letalstvo, za hitrega in dobro oboroženega lovca, je Dornier leta 1942 prijavil izpopolnjeno konstrukcijo Do 335 pfeil (puščica). Vendar pa tudi zdaj ni imel uspeha, ker je bila vsa prednost rezervirana za razvoj novih reakcijskih letal Me 262 in Bf 163, zato se je odločil na lastno pest izdelati prototip. Ko je letalo poleti 1943 prvič poletelo, so bili tehniki in piloti v preizkuševalnem centru Luftwaffe v Rechlinu nemalo presenečeni nad doseženo hitrostjo 750 km/h, ki je bila tedaj praktično rezervirana le še za reakcijska letala. To je bil tudi vzrok, da so se veljaki v Luftwaffe začeli bolj zanimati za t.i. bastarda. Ker je Luftwaffe po letu 1943 na vseh bojiščih doživljala krize in prehajala v defenzivo, je Göring končno pristal na preizkusno serijo Do 335. Ob koncu leta 1944 je tedanji minister rajha za oborožitev Alfred Speer vključil Do 335 v redno proizvodnjo, čeprav je takrat letalski industriji že hudo primanjkovalo surovin in motorjev.

Do 335 je bil opremljen z dvema vrstnima motorjema DAIMLER BENZ DB 603 E, ki sta razvijala po 1750 KM in s to močjo je letalo letelo največ 765 km/h v višini 6400 metrov. Poleg močnih motorjev pa je imel Do 335 tudi druge zanimive lastnosti, med drugim diferencialni krmilni prenos, ki je pri večjih hitrostih zmanjšal premik smernega krmila in tako omogočil boljše in zanesljivejše krmarjenje. Zaradi poznega začetka serijske gradnje je Do 335 obstajal le v treh glavnih različicah: v dnevno lovski kot Do 335 A-1, nočno lovski Do 335 B-1 ter bombniški Do 335 B-2. V lovski izpeljanki je bilo letalo oboroženo z enim avtomatskim topom kalibra 30 mm v osi vijaka ter dvema sinhroniziranima, 20 mm topovoma. Poleg omenjene oborožitve pa je bilo nekaj letal opremljeno tudi s štirimi strojnicami kalibra 7.9 mm v krilih. Pri teži 9100 kg je lahko Do 335 A-1 letel okoli 2150 kilometrov daleč. Leta 1945 se je pojavila še nočno lovska izpeljanka, ki je bila predvidena za nočni lov na zavezniške bombnike. Letalo je ohranilo osnovne karakteristike (razpon kril 13.8 m, dolžina 13.85 m in višina 5 m), dobilo pa je še iskalno radarsko napravo, avtomatični žiroskopski vizir in drugega člana posadke, ki naj bi odkrival sovražna letala, vodil navigacijo in napadal sovražnika. lzvedenka Do 335 B-2 je bila predvidena za hitrega bombnika, ki naj bi na zunanjih obešalnikih nosil do 1000 kg bomb. Oba tipa letal sta bila opremljena s posebno napravo, ki je omogočala samovoljno odstrelitev podvozja ter višinskih in smernih krmil v primeru zasilnega pristanka ali odskoka posadke s padalom.

Vsega skupaj je bilo izdelanih okrog 100 primerkov tega letala. lz zaplenjenih arhivov Luftwaffe se ne da rekonstruirati dejstev, ki bi potrjevala kakršnokoli bojno vrednost teh letal na zračnem bojišču. Ko so lovci in bombniki Do 335 prišli na bojišče, je bilo nemško vojno letalstvo že v agoniji in samo nekaj mesecev je še manjkalo do bridkega konca. Večino teh zanimivih letal pa je doletel nečasten konec na tleh - na zadnjih letališčih Luftwaffe, kjer so jih uničili rafali zavezniških letal.

| fotogalerija | na vrh strani | nazaj na kazalo |