2.4.2. JUNKERS Ju 88

Ko se je septembra 1939 začela v Evropi druga svetovna vojna, je bil Junkersov model dvomotornega letala Ju 88 najboljši srednji bombnik, kar so jih takrat uporabljali v kaki letalski armadi na svetu. Oseminosemdesetica je bila izredno vsestransko letalo, ki se je pojavljalo na bojiščih nad Evropo vse do konca vojne leta 1945 - skratka povsod, kjer je bila Luffwaffe.

Leta 1936 so tri nemške letalske tovarne, Messerschmitt, Henschel in Junkers ponudile tehničnemu oddelku nemškega vojnega letalstva svoje projekte na razpis za hitrega bombnika in med njimi je največ obetal ravno Ju 88, ki sta ga pri Junkersu zasnovala konstruktorja Evers in Al Gassner (Američan po rodu). Ministrstvo za letalstvo je maja 1939 naročilo prototip in že decembra istega leta je letalo tudi prvič poletelo. Sledile so številne izpeljanke osnovnega modela, ki so začetni razvoj Ju 88 močno podaljšale in zapletle, vendar pa je bilo to po eni strani tudi zelo koristno, ker so sčasoma letalo tako izpopolnili, da je serijska gradnja izpeljanke A naslednja štiri leta tekla brez zastojev. Mnoge inačice prototipa so bile kasneje vzorec za serije drugih uspešnih različic Ju 88. Podobno kot Britanci in Sovjeti so tudi Nemci svojo letalsko proizvodnjo organizirali tako, da so v matičnih tovarnah tekle manjše serije in so se v njih ubadali predvsem z razvojem izpeljank osnovnega modela letala, medtem ko so zares množično proizvodnjo prepustili prav za to zgrajenim novim tovarnam z velikimi proizvodnimi zmogljivostmi. Po drugem načinu pa so številne tovarne oziroma manjši kooperanti širom po državi izdelovali sestavne dele letala, končno montažo pa je opravila matična tovarna. Tako je bilo tudi v primeru Ju 88. Poleg Junkersa so dele izdelovali tudi tovarne Arado, Dornier, Heinkel, Henschel in Volkswagen. Letala so nastajala v obroču tovarn okrog Magdeburga, kjer so na bližnjem letališču nova letala tudi preizkušali.

Junkers Ju 88 je bil od leta 1942 najštevilnejši bombnik nemškega vojnega letalstva, ki ga je s pridom uporabljalo vsepovsod in za vse naloge. lz Junkersove tovarne letal, ki jo je že med prvo svetovno vojno ustanovil Hugo Junkers, je prišlo kar 14676 letal tega tipa. To število so tvorile pretežno bombniške in nočno lovske izpeljanke. Najštevilnejša izpeljanka je bil Ju 88A-4, ki sta ga poganjala dva Junkersova vrstna motorja JUMO po 1340 KM. Z razponom kril 20 metrov, dolžino 14.4 metra, posadko treh mož in bombnim tovorom do 1800 kg, je bil uvrščen v kategorijo srednjih oziroma lahkih dvomotornih bombnikov. Oseminosemdesetica je imela vso podvozje uvlačljivo, vključno z repnim kolesom, na krilih pa je imela vgrajene tudi aerodinamične zapore za strmoglavljanje, ker se je ministrstvo že leta 1938 močno zanimalo za zamisel Ernsta Udeta, takratnega ministra rajha za letalsko proizvodnjo, da bi vsi srednji bombniki nastopali kot strmoglavci.

Iz tehničnega vidika je bil Ju 88 lepo oblikovano, povsem kovinsko letalo, tri članska posadka pa je bila v izdatno zastekljenem nosu letala. Zgoraj omenjena različica Ju 88A-4 je lahko letela z največ 450 km/h 1790 kilometrov daleč, oborožena pa je bila s tremi strojnicami kalibra 7.9 mm spredaj in zadaj ter z eno strojnico kalibra 13 mm pod trebuhom. Sicer pa so Junkers Ju 88 v ostalih različicah uporabljali še kot transportno, šolsko in protibalonsko letalo (kjer so Ju 88 opremljali z rezalci za kable zapornih balonov in jih primerno obtežili v repu). Torpedna različica je pod kriloma nosila dva torpeda, kot rušilec oziroma težak lovec pa je bila oborožena s 16 strojnicami kalibra 7.9 mm, oklepljena z dodatnimi oklepnimi ploščami ter namenjena za napade v nizkem poletu. Veliko zmag pa so piloti Ju 88 dosegli po letu 1944, ko se je pojavil nočni lovec na bombnike Ju 88R, pri katerem so Nemci uporabili nenavadno razporejeno oborožitev: dva topova kalibra 20 mm postavljena navpično navzgor iz kabine, s katerima je pilot iz neposredne bližine od spodaj izstrelil rafal v ranljiv trebuh sovražnikovega bombnika - t.i. Schrägemusik (poševna glasba). Razvoj izpeljank nočnih lovcev Ju 88 se je nadaljeval vse do konca vojne, medtem ko je razvoj bombnikov opešal že veliko prej in se preusmeril v radikalneje spremenjeni Ju 188. Ostale izpeljanke Ju 88 so bile še daljinski rušilec (povečan doseg na 5150 km in oborožitev 6 topov kalibra 20 mm), iskalec ladij z modernim radarjem liechtenstein, izvidnik, uničevalec tankov (s topom kalibra 75 mm ali raketnimi izstrelki kalibra 210 in 280 mm)...

Zanimive izpeljanke Ju 88 so bili t. i. mistli ali omela, letala, ki so jih zaradi zastarelosti uporabili kot leteče bombe. Poleg Nemcev so na to idejo prišli tudi Japonci, Američani ter Italijani, vendar so jo Nemci prvi tudi realizirali. Takšna leteča bomba je bila sestavljena iz dveh letal oziroma komponent: spodnja je bil z eksplozivom napolnjen Ju 88 brez posadke, zgornja pa lovec s pilotom. Proti cilju bi takšen dvojček odletel s pomočjo bombnikovih motorjev, v bližini cilja pa bi tudi pilot v lovcu pognal svoj motor, usmeril bombo proti cilju, se nato odlepit od njega in odletel domov. Ves ta program pod kodnim imenom Mistel so prevzele nemške tovarne Junkers, DFS in Patin. Za to nalogo pa je bilo potrebno Ju 88 primerno prilagoditi. Poleg posebnega stojala na trupu, na katero so pritrdili lovsko letalo, so mu vgradili še dodatne rezervoarje za gorivo, ves nos pa predelali v 3500 kg težko bojno glavo s 1000 kilogramsko jekleno konico, ki naj bi teoretično prebila 7.5 metra debelo, plast armiranega betona (kot nalašč za napadanje mostov, viaduktov...).

Vsega skupaj so tovarne izdelale okoli 250 omel različnih serij, največkrat pa v kombinaciji :

Kasneje so preizkušali še več, še drznejših kombinacij in nameravali v naslednjih mesecih za to nenavadno orožje uporabiti tudi reaktivna letala. Toda konec vojne jim je prekrižal načrte.

| fotogalerija | na vrh strani | nazaj na kazalo |