2.4.4. HEINKEL He 111

Dvomotorni bombnik He 111 je nastal v letih 1934 - 1935 pod masko hitrega potniškega letala, nato pa skoraj vse do leta 1945 igral vlogo temeljnega bombnika nemškega vojnega letalstva. Bil je prav tako tipično bombno letalo kot Junkers Ju 88, vendar že leta 1941 močno zastarel. Kljub temu pa so ga Nemci gradili vse do konca vojne (izdelanih je bilo okoli 7500 letal) in v bojih tudi izgubljali. V vojaške namene je bil poleg bombnika pomemben še kot prevozno in oskrbovalno letalo, kot letalo za padalce in vleko jadralnih letal, kot torpedno in transportno letalo za leteče bombe V-1 itd. Nastal je v konstrukcijskem biroju bratov Waltherja in Siegfrieda Güntherja, ki sta pri Heinklu razvijala nova letala modernih aerodinamičnih oblik, saj sta kot odlična aerodinamika nasprotovala takratnemu mnenju v svetu, da je razvoj letalstva pričakovati le v smeri močnejših motorjev in da v sami konstrukciji letal ni mogoče več veliko storiti. Lufthansa, nemška prevozna letalska družba, nad novim Heinklovim letalom ni bila najbolj navdušena, zato pa ga je z odprtimi rokami sprejela Luftwaffe.

He 111 je bil povsem kovinsko letalo z razponom kril 22.6 metra in dolžino 16.4 metra, v bombniški izpeljanki, namenjeni vojnemu letalstvu, pa je imel močneje zastekljen nos ter bombni prostor, ki je zamenjal prostor Lufthanse za civilni tovor. Z razmeroma močno oborožitvijo 20 mm topa v nosu ter petih strojnic kalibra 7.92 mm (in bombnim tovorom do 2000 kg), je bil do začetka vojne v Evropi dokaj moderno letalo, o čemer priča tudi samo prepričanje führerja in vrhovnega poveljnika nemških zračnih sil Hermanna Göringa, da bo vojna dobljena s stotinami He 111. Oba sta se krvavo zmotila, saj ju je tehnični razvoj prehitel, poleg tega pa so se pri razvoju letala vse do leta 1939 soočali s številnimi težavami, ki so oteževale serijsko proizvodnjo. Največji problem so predstavljali vrstni motorji DAIMLER BENZ, ki so bili sprva mišljeni za vgraditev v He 111, ker pa nemška industrija letalskih motorjev pravzaprav nikoli ni mogla pokriti potreb po teh odličnih motorjih - ki so jih potrebovali predvsem za lovce Messerschmitt Bf 109 - so bili pri Heinklu prisiljeni uporabiti sicer solidne, a precej manj opevane JUNKERSOVE motorje JUMO podobne moči (okrog 1200 KM). Serijska gradnja se je ustavljala tudi zaradi zelo komplicirane konstrukcije letala, predvsem zaradi eliptičnega krila, ki je zelo zahtevno za gradnjo. Podobne težave so imeli Angleži pri svojem spitfiru, vendar so jih z njim lastno zagrizenostjo naposled zmogli. Šele po letu 1939, ko so se že začeli kazati prvi znaki pomanjkljivosti letala, predvsem zastarelost, se je serijska gradnja He 111 ustalila pri izpeljanki H, ki je tako vztrajala na tekočih trakovih Heinklovih tovarn vse do jeseni leta 1944.

Podobno letalo kot He 111 si je zaželelo tudi nemško mornariško letalstvo in tako je leta 1937 pri Heinklu nastal He 115, dvomotornik na dveh plovcih. Serijska proizvodnja ni tekla posebno hitro, ker so bili pri Heinklu preveč zasedeni z izdelavo He 111 in so morali proizvodnjo He 115 prepustiti drugim tovarnam. Vsega skupaj so izdelali nekaj več kot 300 vodnih letal, izpeljank He 111, in jih uporabljali za najrazličnejše namene: izvidništvo, bombardiranje, polaganje min, torpediranje itd... Tako je letalo, ki je ob svojem nastanku ob koncu tridesetih let uspešnost dokazalo z nekaj svetovnimi rekordi v razredu vodnih letal, naposled zaslovelo le še zaradi izjemne zastarelosti in tudi mnenje pilotov, da je bil He 111 zelo zanesljivo in varno letalo, ga ni moglo več rešiti pred deklasifikacijo v razred letal drugotnega pomena.

| fotogalerija | na vrh strani | nazaj na kazalo |