2.4.5. FOCKE WULF Fw 190

V zgodovini letalstva je razmeroma kratek čas veljalo pravilo, da s tekočino hlajeni vrstni motor omogoča lovcem boljše zmogljivosti, kot pa z zrakom hlajeni zvezdasti motor. Z aerodinamično ugodnejšim, vitkim vrstnim motorjem so poskušali sicer tudi že prej, toda prva takšna lovska letala so se serijsko uveljavila šele okoli leta 1930 in takoj nato spodrinila dotedanje zvezdaste motorje, tako da je v času, ko se je bližala vojna le še malo lovcev imelo motorje z zračnim hlajenjem. Očitno so bile z Messerschmittom Bf 109, hurricanom in spitfirom oblike lovskih letal za nekaj časa jasno začrtane. Toda leta 1941, takoj potem, ko si je spitfire Mk V izbojeval premoč nad Messerschmittom Bf 109E, se je začel v bojih nad Francijo pojavljati lovec z zvezdastim motorjem velike moči, ki je kot za šalo zmagoval nad britanskim spitfirom Mk V. To je bil Focke Wulf Fw 190, ki so mu nemški piloti dali vzdevek würger ali srakoper in ki je postal eden izmed najboljših lovcev druge svetovne vojne.

Nastal je v letih 1938-1939, potem ko je nemško Ministrstvo za letalstvo po začetku serijske proizvodnje lovcev Bf 109 že naročilo pri Focke Wulfu lovsko letalo nove generacije. Skupina konstruktorjev pod vodstvom glavnega inženirja Blaserja je v kratkem času izdelala razmeroma majhno lovsko letalo (z razponom kril 10.49 metra in dolžino 8.83 metra) lupinaste gradnje z velikim zvezdastim motorjem BMW, ki pa se je lepo vklapljal v vitki trup. Kabino je prekrival velik, prozoren pokrov, ki je omogočal pilotu izjemen razgled. Široko razmaknjeni kolesi sta bili prijetna sprememba po ozkem Messerschmittovem podvozju, ki je stalno popuščalo, poleg tega pa je imel tudi delno uvlačljivo repno kolo. Morilske srakoperje so sprva izdelovali le z zvezdastimi motorji tipa BMW in takšni so se že leta 1941, ko so se prvič pojavili v skupinah Luftwaffe, zaveznikom globoko vtisnili v spomin. Takoj se je namreč pokazalo, da ima novo nemško letalo precejšnjo prednost pred spitfirom, za njim je zaostajalo le v zavojih. Focke Wulf je bil predvsem hitrejši v strmoglavljanju in vrtenju okoli vzdolžne osi, zaradi večje hitrosti pa je lahko kadarkoli prekinil boj in se umaknil, če je naletel na prevelikega asa.

Kljub prvotno slabi oborožitvi dveh topov MGFF, ki sta streljala zelo počasi, pa se je okoli Fw 190 spletla prava legenda, ki je vse do konca vojne vznemirjala britanske pilote. Lovsko poveljstvo R.A.F. je bilo tako ob težko pridobljeno taktično prednost, ki si jo je do neke mere spet pridobilo šele z novim spitfirom Mk IX leta 1942. Kmalu pa so pri Focke Wulfu v okviru lovske izpeljanke A izdelali nove srakoperje, ki so bili oboroženi z novejšimi, hitrostrelnimi topovi Mg 151/20 kalibra 20 mm, ki so zlasti iz manjše razdalje povzročali hujše poškodbe kot spitfirove ali hurricanove strojnice.

Tako oborožena je bila tudi izpeljanka A-8, ki je s 14 valjnim motorjem BMW 801 s 1700 KM dosegla največjo hitrost okoli 657 km/h v višini 6280 metrov. Svoji teži navkljub, skoraj 3200 kg, pa se je dvigala s 716 m/min in dosegla vrhunec na višini 11400 m. Značilnost pri Focke Wulfu Fw 190 so bili tudi notranji, sinhronizirani topovi in strojnice, katerih streljanje skozi vrteči se vijak letala so pogojevala elektrostikala, ki so onemogočala, da bi izstrelki poškodovali vijak. Poleg lovskih letal pa so do leta 1943 z zvezdastimi motorji opremljali tudi druge izpeljanke: lovske bombnike (serija G), jurišna letala (serija F), torpedna ter šolska letala…

Zaradi želje, da bi ustvarili lovsko letalo, ki bi bilo učinkovito tudi v večjih višinah in katerega motor ne bi potreboval za to potrebnih dodatnih naprav (turbokompresorji, naprave za vbrizgavanje dušikovega oksida...), saj so sprva delale še zelo nezadovoljivo in samo skrajšale motorju življenjsko dobo, so se pričeli konstruktorji ozirati po drugih motorjih. Tako so pričela nastajati letala z vrstnimi motorji DAIMLER BENZ (serija C) in JUNKERS (serija D). Kljub temu, da je bil DB boljši, je Ministrstvo za letalstvo zaradi porabe teh motorjev za lovce Messerschmitt Bf 109, odobrilo Focke Wulfu motorje Junkersa, ki jih je bilo skoraj vedno zadosti. Pojavila se je serija D, ki je zaradi daljšega nosu, ki je bil posledica novega, vrstnega motorja, dobila ime DOLGONOSI. Novo letalo, dora devet (D-9) je bilo popolnoma doraslo spitfiru Mk XIV, tempestu, mustangu in thunderboltu, vendar pa je bilo v osnovni izpeljanki slabše oborožen kot Fw 190 A-8, saj je imelo le dva topa kalibra 20 mm in dve težki strojnici kalibra 13 mm, medtem ko je imel A-8 vsaj štiri topove.

Piloti, ki so preskušali prototipe serije D, so hitro ugotovili, da nov lovec prekaša vse izpeljanke serije A in to ne le v hitrosti v vodoravnem poletu, temveč se je tudi precej hitreje dvigalo in strmoglavljalo.

Sredi leta 1944 so nemški piloti prvič dobili prve primerke Fw 190 D-9, ki so z Junkersovim tekočinsko hlajenim vrstnim motorjem JUMO moči 1770 KM dosegali hitrosti do 685 km/h v višini 6600 metrov ter se dvigali s hitrostjo 850 m/min.

S tem pa zgodbe o najbolj razgibani razvojni poti, kar jih je doživelo kako letalo druge svetovne vojne, še ni konec. Ker so smeli konstruktorji serijska letala spreminjati le toliko, da s tem niso ogrozili proizvodnje in da se tekoči trakovi niso ustavili – šlo je v bistvu le za krpanje lukenj – so že leta 1942 pri nemškem Ministrstvu za letalstvo (RLM) razpisali ponudbe za projekt popolnoma novega lovca visokih zmogljivosti. Ta lovec naj bi se bil sposoben dvigniti precej nad 10000 metrov in na tej višini dosegati čim večje hitrosti in uspehe proti ameriškim bombnikom tipa B 29, ki so odmetavali svoj tovor na samem robu stratosfere. Pri Focke Wulfu oziroma pri dr. ing. Kurtu Tanku, ki je bil tehnični direktor tovarne Focke Wulf, je tako že leta 1943 nastal projekt takšnega letala, ki je imel za osnovo trup Fw 190, ki je takrat veljal za enega najbolj aerodinamičnih in primernih za vgradnjo tudi še močnejših motorjev. Lovec, ki se je imenoval po inženirju Tanku Ta 152 pa je že takoj naletel na težave, ki so vedno bolj pestile Tretji rajh - nemška industrija motorjev namreč ni bila več sposobna dohajati potreb letalske industrije in želja konstruktorjev. Kljub temu pa je Nemcem le uspelo delno rešiti težave in leta 1944je poletel prvi prototip Ta 152 H, ki naj bi kot višinski spremljevalni lovec od zgoraj varoval reaktivne Me 262, da jih zavezniški lovci ne bi mogli napasti iz velikih višin in si pri strmoglavljanju nabrati za boj z reaktivci potrebni presežek hitrosti. Novi lovec je bil resnično izredno letalo, saj se je dvignil do višine 14800 metrov, v višini 9000 metrov dosegel največ 748 km/h, na višini 12500 metrov pa kar neverjetnih 760 km/h. Vendar pa je bila Nemčija takrat že tako blizu zloma, da tudi tako odlična letala, ki so precej prekašala podobna zavezniška, niso mogla več vplivati niti na potek vojne, kaj šele na njen konec.

Pregled celotne proizvodnje letal Fw 190 kaže, da so Nemci v tovarnah Focke Wulf, Ago, Fieseler, Dornier in Arado izdelali nad 19000 primerkov (od tega okoli 700 dolgonosih Fw 190 D-9, veliko večino pa seveda z zvezdastimi motorji BMW). Veliko število izdelanih letal kaže na to, da glavni problem neuspešnosti Luftwaffe proti koncu vojne ne bil le pomanjkanje letal, temveč tudi pilotov in goriva. Kljub svojim pomanjkljivostim pa je Messerschmitt Bf 109 vsa vojna leta ostal osnovno lovsko letalo v večini lovskih polkov in skupin nemškega vojnega letalstva, tako da si je Focke Wulf Fw 190 veliko teže pridobil milost pri ljudeh, ki so odločali o sestavi posameznih lovskih skupin Luftwaffe. To je toliko teže razumljivo, ker je Bf 109 prekašal Fw 190 le v hitrosti dviganja in v vrhuncu, kar pa je ne bojiščih kjer boji potekajo v srednjih višinah, le malo pomembno. Nedvomno pa je bil srakoper tudi bolj trdoživ in je prenesel neprimerno več zadetkov kot krhki Messerschmitt. lz teh razlogov je postal Fw 190 na bojiščih številčnejši šele v drugi polovici vojne, pa še to predvsem zato, ker so ga pričeli vse bolj uvajati v enote vojnega in jurišnega letalstva.

| fotogalerija | na vrh strani | nazaj na kazalo |