2.4.7. FIESELER Fi 156 storch

Nemško Ministrstvo za letalstvo (RLM), ki se je sredi tridesetih let tega stoletja po prihodu nacistov na oblast ukvarjalo z ustvarjanjem nemškega vojnega letalstva, si je postavilo za cilj močno taktično letalstvo, ki naj bi podpiralo ofenzive predvsem kopenske vojske. V takšnem letalstvu pa bi odigrala pomembno vlogo tudi lahka zvezna letala, ki bi zmogla vzletati z najmanjših letališč na fronti, s travnikov in cest ter tam seveda tudi pristajati. Zato je moralo imeti tako letalo zelo kratek vzlet in pristanek ter odlično vodljivost pri majhnih hitrostih. Gerhardu Fieselerju, ki je tovarno kupil leta 1930, se je leta 1933 kot glavni konstruktor pridružil Reinhold Mewes in takoj prevzel vodstvo skupine, ki je razvijala Fi 156. Mewes in Fieseler sta z letalom Fi 156 uresničila svoje zamisli o zelo počasnem letalu s posebno velikim vzgonom. Ne glede na to, da so ga v tovarni razvili na lastno pest (se pravi brez predhodnega razpisa), pa je popolnoma ustrezalo načrtom, zahtevam in potrebam ministrstva. Na natečaju za izvidniško letalo in letalo za sodelovanje z armado, ki ga je RLM kasneje razpisalo (1935), je Fi 156 prepričljivo zmagal, saj je ministrstvo Fieselerjev projekt že ves čas podpiralo. Svoje ime - ŠTORKLJA - je letalo dobilo predvsem zaradi izredno visokih elastičnih nog, ki so bile preračunane na največje obremenitve in katerih amortizerji so se izredno podajali.

Štorklja je bil podprt ramenokrilnik z močno zastekljeno kabino za tri člane posadke in z razmeroma šibkim motorjem ARGUS, ki je poganjal dvolistni lesen ali kovinski vijak. Neverjetno majhne hitrosti je Fi 156 dosegel zaradi zelo zanimivega krila, ki je imelo po vsem razponu zakrilca in predkrilca. Luftwaffe je dobila prvo letalo leta 1937 in sprva so jih uporabljali le štabni častniki za komunikacijske namene. Ko pa je bilo sčasoma teh letal vedno več, so jih (leta 1939) začeli uporabljati tudi kot improvizirana izvidniška letala na bojišču, iz katerih je opazovalec snemal kar z ročno kamero. S pričetkom vojne pa se je dejavnost Fi 156 še bolj razširila: z bojišča so prinašali v zaledje zadnje izvidniške podatke in služila tudi kot osebna letala poveljnikov številnih enot Wehrmachta in Luftwaffe. Tako je postala štorklja osnovno prevozno sredstvo nemških vojaških poveljnikov, kar je marsikdaj močno pospešilo njihove odločitve.

Leta 1941 pa se je pojavila izpeljanka Fi 156 D, ki je med vsemi postala najbolj znana - to je bilo specializirano letalo za prevoz ranjencev. Levi bok kabine se je odpiral navzgor in skozi nastalo odprtino je bilo mogoče v notranjost potisniti nosila z ranjencem ali bolnikom. Takšna letala so imela na trupu in krilih velike rdeče križe, vključena pa so bila v posebne puščavske ali sanitetne eskadrilje. Uspešnost te izpeljanke štorklje je bila tudi v tem, da je lahko pristajala in vzletala tudi s peska, medtem ko so se kolesa drugih nemških letal vanj vkopala in pogrezala. Med najbolj razvpit podvig tega letala gotovo sodi rešitev italijanskega diktatorja Benita Mussollinija 12. septembra 1943, potem ko so ga po kapitulaciji Italije zaprli in skrili v gorovje Gran Sasso v osrednjo Italijo. Zaradi neprehodnosti ter nedostopnosti se nemške kopenske reševalne enote ne bi mogle prebiti do gorske trdnjave, zato je bila za akcijo določena skupina komandosov s štorkljo, nedvomno edinim letalom, ki je zmoglo pristati v tistih gorah.

Fieselerjeve štorklje so Nemci med vojno izdelovali tudi v francoski tovarni Morane Saulnier (kot M.S. 500), ker pa je bila proizvodnja tam tako uspešna, so tekoče trakove v tovarni Fieseler namenili izdelavi lovcev Focke Wulf Fw 190, vso tehnologijo in stroje za izdelavo Fi 156 pa prestavili v Francijo. Skupno je bilo izdelanih okrog 2000 štorkelj, ki so celo med zavezniki, ki so nemška letala na splošno podcenjevali, veljale za nadvse dragocen plen.

| fotogalerija | na vrh strani | nazaj na kazalo |