3.1. ORGANIZACIJA USAF (United States Air Force)

Kljub temu, da je demobilizacija po prvi svetovni vojni privedla moč vojnega letalstva ZDA na minimum, pa se je borba za formiranje samostojnega ameriškega vojnega letalstva še bolj razplamtela. Zagovorniki samostojnega letalstva (general Mitchell in drugi), ki so nasprotovali tedanjemu mnenju vojne mornarice in kopenske vojske, češ da ZDA ne potrebujejo samostojnih zračnih sil, so v dvajsetih in kasneje še enkrat v tridesetih letih tega stoletja s številnimi testnimi bombardiranji nemških zaplenjenih ladij iz prve svetovne vojne, pred dvomečo množico radovednežev in visokih predstavnikov armade in mornarice, dokazali učinkovitost letalskih sil. Kljub geostrateškem položaju ZDA, močnemu industrijskemu potencialu in velikim materialnim možnostim za izgradnjo strateškega bombniškega letalstva, ki so nudili dovolj tehtne razloge, da bi se uresničila stališča o odločilni vlogi zračnih sil, so vojno letalstvo razdelili med armado (kopenska vojska je dobila zračne sile z aktom o reorganizaciji armade leta 1920) in mornarico.

Leta 1935 je bil ustanovljen generalštab letalstva (General Headquarters Air Force), podrejen poveljstvu kopenske vojske, že konec leta 1938 pa je bila napovedana doktrina, po kateri naj bi bila glavna naloga vojnega letalstva obramba domovine pred nasprotnikovimi napadi iz zraka. Ker pa je takšna zaščita najbolj učinkovita z uničevanjem sovražnikovih letalskih sil v bazah in na letališčih, je vodstvo ZDA pristopilo k hitrejšemu razvoju zračnih sil in gradnji letal. Medtem se je Evropa že pripravljala na vojno, to pa je po drugi strani spet pospešilo ameriško odločitev o močnejši finančni podpori letalski industriji, ki se je že od leta 1936, ko so prihajala velika naročila predvsem iz Francije in Anglije, močno razvila, tako da je bila sposobna kasneje povsem zadovoljiti potrebe vojnega letalstva ZDA.

Z rastjo vojnega letalstva (padec Francije, odprtje vzhodne fronte) pa je v ZDA prišlo tudi do sprememb v notranji organizaciji. Februarja 1941 so se formirale štiri kontinentalne zračne armade, ki so imele v svoji sestavi bombniška in lovska poveljstva. Vsaka zračna armada je bila namenjena za podporo odgovarjajoče armade kopenske vojske in zračno obrambo njenega ozemlja. Hkrati s tem pa je nastal tudi niz drugih poveljstev:

TECHNICAL TRAINING COMMAND

šolanje tehničnega osebja

FLYING TRAINING COMMAND

šolanje pilotov

AIR CORPS MAINTENANCE COMMAND

oskrbovanje

AIR CORPS FERRYING COMMAND

prenos sporočil v Anglijo in transport

Američani so istočasno pričeli graditi tudi vrsto zračnih oporišč na Islandiji, Karibskih otokih, Havajih in Filipinih z ustreznimi poveljstvi (Carribbean Defense Command, Hawaiian Air Force...). Ob japonskem napadu na Pearl Harbor decembra 1941 je vključevalo vojno letalstvo USAF že 354.000 ljudi in 12.297 letal, po zaslugi dobro organizirane in razvite letalske industrije, množičnega šolanja in ogromnih naporov v izgradnji baz ter letališč po svetu, pa so te številke hitro rasle. Ameriško vojno letalstvo USAF je bilo formirano v zračne armade (Air Forces), zračna poveljstva (Air Command), divizije, polke (lovski polki so imeli od 108 do 144 letal), skupine in skvadrone.

Takšna organizacija in formacija zračnih armad je bila zelo elastična, hkrati pa je bila odvisna od potreb na bojišču, kjer je delovala. Načeloma je bila vsaka zračna armada sestavljena iz lovskega in bombniškega poveljstva ter poveljstva za vzdrževanje pomožnih služb in tudi ustanov. Zračne armade so sodelovale z armadami kopenske vojske, vendar pa so lahko tudi samostojno izvrševale določene naloge, na primer strateška bombardiranja. Zaradi lažjega poveljstva so formirali še zračne divizije, ki so bile sestavljene iz nekaj polkov ali skupin.

Osnovna taktična enota je bila zračna skupina (dva ali štirje skvadroni letal istega namena), zato se je število letal v takšni enoti večkrat spreminjalo (od 14 do 28 letal v težko bombniški zračni skupini in od 50 do 100 letal v lovski skupini). Z naraščanjem borbenih enot v letih po 1941 je prišlo do formiranja novih in reorganizacije obstoječih poveljstev in ustanov za oskrbovanje in transport (nastanek Troop Carrier Command…). Istočasno so se pričela hitro razvijati tudi poveljstva za šolanje letalskega strokovnega osebja, ki so kmalu prerasle v prave “tovarne”, kar je zahtevalo ponovno preformiranje znotraj kopenske vojske - marca 1942 se je ta rod vojske delil na tri enakopravne dele: kopenske sile (Army Ground Forces), enote za oskrbovanje (Army Service Forces) in letalstvo kopenske vojske (Army Air Forces ali natančneje v USAAF).

Konec leta 1942 je ameriško vojno letalstvo razpolagalo s skupno 33304 letali in vključevalo že 1270000 ljudi. Od sredine leta 1943 je bombniško letalstvo začelo masovna strateška bombardiranja Nemčije in okupirane Evrope. Tako je skupno vojno letalstvo ZDA v drugi svetovni vojni odvrglo 2057244 ton bomb, od tega na cilje v Nemčiji in v okupiranih deželah v Evropi 1580000 ton. Od julija 1939 do avgusta 1945 je izučilo 193444 pilotov, 47354 bombardirjev, 50976 navigatorjev, 347236 strelcev, 195422 radistov in radiomehanikov ter 457533 letalskih mehanikov, strojnikov in drugih tehnikov vseh strok. V tem času je opravilo 2362800 bojnih poletov, izgubilo 22248 letal (od tega 11687 v severni Evropi in 6731 nad Sredozemljem) in okrog 80000 pilotov ter sestrelilo ali uničilo na tleh preko 40259 sovražnih letal. V trenutku konca vojne je imelo vojno letalstvo ZDA 63745 uporabnih letal, od tega okrog 41000 borbenih.

Ameriška industrija, predvsem oboroževalna, je v času druge svetovne vojne doživela neverjeten razmah, kar so po eni strani omogočali neomejeni in skoraj neizčrpni viri vseh surovin, po drugi strani pa ogromna naročila predvsem ameriške vojske. Velike proizvodne kapacitete letalske industrije pa so omogočale, da so ZDA v skladu z Zakonom o zakupu in posojilu zaveznikom v času vojne izročili velike količine vojnega materiala (približno 43000 letal).

Proizvodnja letal v ZDA od leta 1939 pa do konca vojne (v primerjavi s proizvodnjo vseh ostalih držav) je predstavljena v spodnji razpredelnici:

 

1939/40

1941

1942

1943

1944

1945

SKUPAJ

ZDA

16000

26277

48821

85898

96370

46001

319367

SZ

149500

VB
131550
skupaj zavezniki

600417

NEMČIJA

113514

ITALIJA

13253

JAPONSKA

76320

skupaj sile trojnega pakta
203087
SKUPAJ IZDELANIH LETAL
803504

Ne glede na to, da je vojno letalstvo ZDA (USAF) z aktom o reorganizaciji kopenske vojske leta 1942 v bistvu dobilo samostojnost, ki se je komaj ločila od statusa tretjega rodu oboroženih sil (poleg armade in mornarice), pa se je boj za formalno samostojnost nadaljeval tudi po drugi svetovni vojni.

Do konca leta 1948 se je ohranilo tudi označevanje posameznih tipov letal: oznaka P za lovce (kasneje F), oznaka B za bombnike in C za transportna letala.