3.2.1. GRUMMAN F4F wildcat

Ta ameriška mornariška letala, ki so imela trupe, kot sodčki za pivo, sicer res niso bila posebno elegantna in lepa na oko, kljub temu pa so bila vendarle najboljša lovska letala, kar jih je ameriška mornarica imela za boj proti Japoncem v prvih dveh letih vojne na Tihem oceanu. Ker pa so vse do leta 1942 na nebu nad Pacifikom gospodarili Japonci s svojimi zeri, je njihovo tehnično premoč rahlo zbijala le izurjenost ameriških pilotov ter izredna trdnost njihovih letal (znano je namreč, da so bile zmogljivosti japonskega zera in njegova premoč pogojeni s šibko in proti zadetkom neodporno konstrukcijo, ki ni nudila pilotom nobene varnosti).

Američani so letala F4F s pridom in v velikem številu uporabljali tudi na svojih manjših letalonosilkah vse do konca vojne. Zaradi tega je imel wildcat krilo posebno velike površine, ki mu je pri majhnih hitrostih (pristajanje) omogočalo zadosten vzgon in zanesljivost pri pilotiranju. Poleg tega je bil tudi v zraku dokaj okreten, čeprav ne tako kot zero, a je prenesel neprimerno več zadetkov, to pa je lastnost, ki so jo japonski letalci pogrešali pri skoraj vseh svojih letalih. Ta lastnost je dajala ameriškim pilotom določeno varnost in gotovost v bojih, zato pa tudi večjo agresivnost. V primerjavi z zerom je wildcat (ali po naše divja mačka) s svojim zvezdastim motorjem dosegal približno enako hitrost okrog 534 km/h, imel prav tako uvlačljivo podvozje, pa tudi glede strelne moči sta si bila do neke mere enaka nasprotnika: zero z dvema topovoma kalibra 20 mm in dvema strojnicama kalibra 7.7 mm, wildcat pa s štirimi težkimi strojnicami kalibra 12.7 mm. Vsega skupaj so Američani v številnih izpeljankah osnovnega modela wildcata izdelali skoraj 8000 primerkov, ki niso zastonj nosili ime Grummanovega železarstva in ki so bili do prihoda hellcatov najboljši lovci ameriške mornarice.

| fotogalerija | na vrh strani | nazaj na kazalo |