3.2.10. REPUBLIC P 47 thunderbolt

Čeprav velja North American P 51 mustang za najboljše ameriško lovsko letalo druge svetovne vojne, pa so vendarle zgradili več trebušastih lovcev P 47 thunderbolt. To mogočno letalo je končalo vojno z izrednimi uspehi bodisi v letalskih spopadih bodisi v napadih na cilje na tleh - v slednji vlogi je bilo sploh najuspešnejše letalo vseh zračnih armad v vojni. Thunderbolt je bil tudi največji in najtežji serijski lovec, kar jih je kdajkoli bilo, saj je polno otovorjen tehtal približno toliko, kot trije japonski zeri in tudi njegovi nasprotniki v Evropi, na primer nemški Messerschmitt Bf 109, so bili v primerjavi z njim pravi pritlikavci.

Thunderbolta so razvili letal 1940 pri ameriški letalski tovarni oziroma družbi REPUBLIC, katere soustanovitelj je bil tudi sovjetski konstruktor Aleksander Seversky, ki se mu je še pred začetkom vojne v Evropi pridružil glavni konstruktor kasnejšega P 47, Aleksander Kartveli. Zaradi takrat uveljavljenega pravila, da so uspešna le lovska letala z vrstnimi tekočinsko hlajenimi motorji, ki so zaradi manjšega čelnega upora hitrejša, se je že leta 1940 v ZDA pojavila skrb, da bo povpraševanje po vrstnih motorjih Allison tako veliko, da jih ne bo mogoče dobiti za vse. Zato so konstruktorji pri Republicu dobili nalogo, naj izdelajo lovca težke kategorije, ki bo lahko letel z mogočnim zvezdastim motorjem, ki so ga takrat razvijali pri Pratt & Whitneyu in ki je obetal 2000 KM. Zaradi velikih razsežnosti motorja je bil Kartveli prisiljen razviti zelo težko letalo, kar pa je bilo za tedanje razmere v svetu lovskih letal nekaj povsem nemogočega. Novi lovec, ki je prvič poletel maja 1941, je meril čez krila 12.4 metra, dolg pa je bil 10.7 metra, kljub velikosti pa je bil trup aerodinamično zelo čisto oblikovan. Velik pokrov motorja je imel v spodnjem delu tudi vstopnik, ki je z zrakom oskrboval turbokompresor v trebuhu zadnjega dela trupa in hladil motorno olje. Vsi notranji rezervoarji za gorivo (skupaj 1190 litrov) so bili v trupu, medtem ko so v krila po britanski šegi vgradili vso oborožitev, to je kar osem težkih polpalčnih strojnic. Da bi vijak izkoristil vso moč motorja, je imel 3.65 metra premera in štiri krake, poleg tega pa je imel thunderbolt tudi drugo nezgrešljivo razpoznavno znamenje: poleliptični tloris krila.

Thunderbolt je bil posebno hiter v višinah in je dosegel največjo hitrost okoli 700 km/h na višini 8470 metrov. To je pomenilo, da je bil leta 1942 najhitrejši ameriški lovec, čeprav v nižjih višinah ni bil tako hiter in se je po evropskih standardih predvsem prepočasi dvigal. Šest tisoč metrov visoko se je dvignil v 10 minutah (600 m/min), medtem ko je britanski spitfire dosegel to višino že v petih (1200 m/min), nemški Focke Wulf Fw 190 pa v sedmih minutah (860 m/min). P 47 sicer ni bil dorasel nemškim lovcem v kroženju in vzpenjanju, zlahka pa jih je prekašal v večjih višinah in strmoglavem poletu. Kljub temu pa so imeli polki s thunderbolti več izgub kot pa zmag. Šele kasneje, ko so piloti svoje ogromne lovce le obvladali in temeljito izkoriščali njihovo stabilnost, se je to razmerje obrnilo. Izredna strelna moč osmih strojnic, ki je bila v zasnovi namenjena sestreljevanju bombnikov, je v boju z mnogo bolj ranljivimi lovci prišla še bolj do izraza. Že najkrajši rafal je sklatil vsakega nemškega ali japonskega lovca, zaradi česar je danes veliko zavezniških pilotov še vedno prepričanih, da so bile težke strojnice veliko bolj učinkovite za boj lovca proti lovcu kot topovi.

Presenetljivo je, da si je thunderbolt, ki so ga zasnovali za boje v velikih višinah, pridobil največ bojne slave kot lovski bombnik (izpeljanka P 47 D), ki je nadlegoval nasprotnika tik nad zemljo, poleg s strojnicami še s 1135 kg bomb ali raketnimi izstrelki pod krili. Pri teh napadih (največkrat na ceste in železnice) so bili zelo izpostavljeni nemškemu protiletalskemu obrambnemu ognju, kmalu pa se je pokazalo, da je thunderbolt za takšne zadetke veliko bolj trdoživ kot druga lovska letala, predvsem zaradi mogočnega zvezdastega motorja, ki je od spredaj skoraj povsem zakrival pilota in je prenesel tudi več zadetkov v polno, ne da bi se ustavil.

Poleg dobrih pa je imel P 47 tudi nekaj slabih lastnosti, predvsem to, da je trošil velike količine goriva - pri hitrosti križarjenja poprečno kar 397 litrov na uro, kar je pomenilo, da je lahko ostal v zraku le dobri dve uri. Sprva so ta problem reševali z dodatnimi rezervoarji za gorivo, ki so omogočali thunderboltu spremljati bombnike tudi do 600 kilometrov daleč, kasneje pa so izdelali novo različico P 47 N s še enim notranjim rezervoarjem. Ta izpeljanka, ki se je pojavila proti koncu leta 1944 in je dosegala približno 740 km/h, je bila hkrati tudi najtežja, saj je z dvema dodatnima rezervoarjema pod trupom presegala težo 9500 kilogramov.

Američani so v času vojne izdelali 15683 letal P 47, kar thunderbolta uvršča med najštevilnejšega lovca USAF, zaradi uspehov kot lovskega bombnika ter lovca, kjer je v zadnji izpeljanki P 47 M sestreljeval celo zloglasne nemške reaktivne lovce Me 262, pa tudi med eno najboljših letal druge svetovne vojne.

| fotogalerija | na vrh strani | nazaj na kazalo |