3.2.11. NORTH AMERICAN P 51 mustang

Mustang, ki je večjo težo svojega slovesa pobral na nebu nad Nemčijo, je bil lovsko letalo, ki so ga ZDA razvile na obupne prošnje Angležev oziroma Kraljevih zračnih sil R.A.F., ki so imeli spomladi leta 1940 za seboj že prve izkušnje v modernem vojskovanju v zraku, ne pa tudi dovolj letal, da bi se upirali nemškemu vojnemu letalstvu. Ker jim ZDA v tistih dneh niso mogle prodati nobenega letala, ki bi ustrezalo boju proti Nemcem, so pri North Americanu, letalski tovarni, ki se je šele uveljavljala, naročili nov tip letala, ki naj bi bil boljši od vseh dotedanjih ameriških lovcev in ki naj bi ga zaradi resnosti položaja na bojiščih Evrope razvili v pičlih 120 dneh. Pri North Americanu so 117 dni po podpisu dogovora potisnili iz proizvodne hale za prototipe novo letalo, ki se je takrat imenovalo še NA 73X, njegov konstruktor pa je bil Raymond Rice. Kljub neverjetno kratkem roku izdelave pa je bil mustang, kot so NA 73X kasneje preimenovali, nekaj povsem novega, saj je kot prvo serijsko letalo imel krilo t.i. laminarnega profila, s katerim so konstruktorji rešili vrsto vprašanj, ki so dotlej mučila ustvarjalce hitrih lovskih letal. Ker je pri tem krilu največja debelina krila prestavljena bolj nazaj, kot je pri klasičnih profilih, je novo krilo pri običajnih vpadnih kotih zraka povzročalo mnogo manjši zračni upor. To naj bi pomenilo večjo hitrost in mustang jo je v svojih poznejših različicah tudi dokazal, saj je presegel 700 km/h, pri različici P 51 H, ki je bila kot zadnji serijski model pripravljena za boj leta 1945, pa celo 785 km/h.

Tudi trup je bil zelo skrbno oblikovan in vse njegove krivine je bilo mogoče izraziti s krogi, elipsami, hiperbolami in parabolami itd, skratka z obrazci, kar je omogočalo posebno natančnost pri izdelavi in nadomeščanju izrabljenih orodij. Trup je bil zgrajen in sestavljen iz treh ločenih delov: motornega, kabinskega ter repnega, ki so bili med seboj spojeni z zatiči. Hladilnik za etilen glikol in olje je bil precej daleč zadaj pod trebuhom trupa in je imel vstopnik zraka oblikovan tako, da je dajal kar najmanjši upor, hkrati pa mu je bilo mogoče po potrebi spreminjati presek. Mustangova druga dobra lastnost (poleg hitrosti) je bila ta, da je imel v sebi ogromno količino goriva, ki mu je omogočala leteti tako daleč, da je bilo to že na meji pilotovih vzdržljivosti - pri potovalni hitrosti 400 km/h je lahko mustang letel kar 3920 km daleč, kar je pomenilo, da je lahko ostal v zraku celih deset ur. Takšen enosedežni lovec, ki je bil poleg teh dveh adutov oborožen še s šestimi težkimi strojnicami browning kalibra 12.7 mm, je bil letalo, ki je lahko letelo globoko v sovražnikovo zaledje in bilo tam enakovredno vsakemu nemškemu lovcu, ki se mu je postavil v bran.

Zanimivo je pripomniti, da so se Američani odločili za mustange v vrstah ameriškega armadnega letalstva šele potem, ko so Angleži že prevzeli prvo serijo in še tedaj le s pol srca. Tudi pozneje (pri izpeljanki P 51 B leta 1942) so sledili Angležem, ko so ti nezanesljivi ameriški motor ALLISON v mustangu zamenjali z boljšim angleškim ROLLS ROYCE merlin, ki ga je za potrebe USAF licenčno izdelovala ameriška tovarna Packard. Z novim, močnejšim merlinom je letel mustang kar 80 km/h hitreje (okoli 700 km/h), še bolj pa se je povečala hitrost dviganja, saj se je novi mustang dvigal s poprečno hitrostjo 968 m/min, za razliko od 670 m/min od prvega modela.

S tem pa zgodbe o vsekakor najboljšem spremljevalnem lovcu druge svetovne vojne še ni konec. Edina reč, ki pilotom pri mustangu ni ugajala, je bil z jeklenimi rebri prepreden prozorni del kabine, ki je oviral razgled. Zato so se na začetku leta 1943 konstruktorji pri North Americanu odločili za radikalno rešitev - kapljičasto kabino. Tako je nastala nova izpeljanka s šestimi polpalčnimi strojnicami in močnejšim motorjem PACKARD, ki je razvijal 1490 KM in ki se je uveljavil že pri zadnjih serijah B in C. Dobila je označbo P 51 D in je postala najbolj znana in najštevilnejša izpeljanka mustanga - v ZDA so izdelali 7956 primerkov. Osnovna konstrukcija se pri P 51 D ni ločila od prejšnjih izpeljank (razpon kril 11.28 in dolžina 9.83 metra), razlika je bila le kapjičasti pokrov kabine. Z dvostopenjskim kompresorjem v motorju je mustang še celo na višini 7000 metrov dosegal hitrost nad 700 km/h in bil tako popolnoma kos svoji nalogi lovca in zaščitnika težkih bombnikov, medtem ko je kot lovski bombnik nosil do 900 kg bomb ali deset podkrilnih raketnih izstrelkov kalibra 12.7 cm.

Nekoč je komisija ameriškega senata za oborožitev poročala, da je P 51 mustang aerodinamično najpopolnejše lovsko letalo, kar jih premorejo ZDA. V sebi je združeval hitrost, okretnost in kar je za ameriško letalstvo najpomembnejše, doseg, kakršnega ni imel noben drug lovec in ki mu je omogočal spremljavo zavezniških bombnikov od Anglije do Poljske in nazaj. Od leta 1939, ko so pri North Americanu v Kaliforniji izdelali prvi prototip, pa do konca vojne je bilo skupno izdelanih 15775 mustangov, od tega 200 v Avstraliji – ko je tovarna delala s polno paro, je prišel s tekočih trakov vsakih 22 minut en mustang.

Njihov pomen za zavezniško zmago kažejo naslednje številke, po katerih naj bi piloti mustangov uničili na evropskem bojišču več kot 9000 nemških letal. Mnogi zavezniški piloti, ki so trdili da je bil mustang kratko malo popoln, ker je v sebi združeval vse, kar odlikuje lovsko letalo, so še danes prepričani, da je bil P 51 bolj kot katerikoli lovec zaslužen za uničenje Luftwaffe.

| fotogalerija | na vrh strani | nazaj na kazalo |