3.2.14. BOEING B 17 flying fortress

Boeing B 17 je bil osnovni strateški bombnik ameriškega letalstva v drugi svetovni vojni, zaradi njegove izredne priljubljenosti med posadkami pa se ga še danes spominjajo kot kraljice. Odigralo je bistveno vlogo v letalski strategiji tridesetih let, saj je bil prva uspešna leteča trdnjava, kar je bil pojem za velika štirimotorna letala, ki so lahko veliko količino tovora ponesla zelo daleč, pri tem pa letela tako visoko in bila tako močno oborožena, da so se bila do neke mere sposobna sama braniti pred sovražnikovimi lovskimi letali. Pozneje so sicer dogajanja v zraku to reklamo za leteče trdnjave demantirala, saj so večkrat svoji strelni moči navkljub nujno potrebovala lovsko zaščito, vendar pa se je ravno bombnika B 17 obdržal ta bleščeči naziv. Bil je neverjetno trdoživo, močno in trdno grajeno letalo in marsikdaj se je z napadov vračalo s takimi poškodbami, da očividci niso mogli verjeti svojim očem. Ravno tej žilavosti se je dolžan zahvaliti za življenje marsikateri zavezniški pilot.

Vsega skupaj so Američani izdelali 12731 letečih trdnjav B 17, serijska proizvodnja pa je tekla v treh ameriških tovarnah: BOEING, DOUGLAS in LOCKHEED. Iz tekočih trakov slednjih dveh je prišlo okrog 5700 letal tega tipa. B 17 je sodeloval na vseh bojiščih, kjer so se bojevali Američani, vendar so jih več namenili bombardiranju Nemčije, ker so bili zaradi premajhnega dosega neuporabni za masovna napadanje Pacifiških otokov, predvsem pa Japonske. Kljub temu, da je bila osnovna naloga B 17 bombardiranje sovražnika, pa so ta letala opravljala tudi druge naloge: odmetavanje letakov, rešilnih čolnov ponesrečenim letalcem in brodolomcem na morjih ter stradajočim hrano ob koncu vojne v Evropi. Domov so prevažala žrtve iz nemških koncentracijskih taborišč ter zavezniške poveljnike na pomembna posvetovanja. Precej trdnjav so tako Američani kot tudi Angleži uporabljali za višinsko fotografsko izvidništvo, nekaj malega pa so jih predelali v “super lovce” (znane kot YB 40), ki so spremljali jate bombnikov nad Nemčijo.

V drugi svetovni vojni so leteče trdnjave B 17 ameriškega armadnega letalstva samo na cilje v Evropi zmetale okrog 640036 ton bomb, kar precej presega 452544 ton, kolikor so jih odvrgli liberatorji, ali 464544 ton, kolikor so jih zmetala vsa druga ameriška letala na tem bojišču. Po podatkih, ki so jih kasneje zbrali pri Boeingu, so leteče trdnjave na tisoč svojih poletov sestrelile 23 sovražnikovih letal, liberatorji in ameriški lovci po 11, vsi ameriški srednji in lahki bombniki pa po tri letala. Pri tem moramo upoštevati, da so naštete visoke številke, ki tako ugodno govorijo v prid B 17, med drugim posledice tega, da so Američani tem letalom naložili najtežje breme v zračnih bojih in da so bili, ker so jih venomer pošiljali v boje na vse konce sveta, izmed vseh ameriških bombnikov tudi največkrat na nebu. Sorazmerno z uspehi pa tudi žrtve med piloti in letali B 17 niso izostale. Približno pet tisoč letal se ni nikoli več vrnilo domov, kar je več kot katerihkoli drugih ameriških letal.

Od leta 1935, ko je ameriško mornariško in armadno letalstvo razpisalo natečaj za konstrukcijo novega težkega bombnika, pa do leta 1938, ko je prototip B 17 prvič poletel, so na njegovem projektu trdo garali glavni inženir Emery, njegov pomočnik Ed Wells ter predsednik družbe Boeing, gospod Egtvedt. Nove bombnike so ameriške letalske tovarna izdelovale v sedmih različicah, izmed katerih je bila najštevilnejša B 17 F (izdelanih 3405 letal). To je bilo razmeroma veliko letalo z razponom kril 31.6 metra in dolžino 22.5 metra (osnovna konstrukcija se pri različicah ni posebno razlikovala), ki so ga poganjali štirje zvezdasti motorji s po 1200 KM, tako da je lahko z bombnim tovorom do 1815 kg letelo s hitrostjo okrog 480 km/h največ 3200 km daleč. Posadka desetih mož je razpolagala s 13 težkimi strojnicami kalibra 12.7 mm, ki so bile razvrščene v štirih gnezdih in ki so popolnoma opravičile laskav naziv bombnika B 17 - leteča trdnjava.

Proti koncu vojne, ko je imelo ameriško vojno letalstvo na razpolago že več boljših tipov težkih štirimotornikov, pa je nastal načrt Afrodita, ki je vključeval stare in od vojne utrujene bombnike B 17 kot leteče bombe, ki so napolnjeni z eksplozivom uničevali nemška betonska izstrelišča ob Baltiku. Precej letečih trdnjav so predelali tudi v tovorna ali prevozna letala za čete. Eno izmed teh letal je leta 1943 postalo leteča pisarna ameriškega generala Douglasa McArthurja, poveljnika JZ dela tihomorskega bojišča.

| fotogalerija | na vrh strani | nazaj na kazalo |