3.2.15. CONSOLIDATED B 24 liberator

Iskrico spočetja bombnika B 24 je zanetil Boeingov bombnik, štirimotorni B 17. Leta 1938, ko so se nad Evropo že zgrinjali vojni oblaki, je kalifornijska tovarna letal Consolidated v San Diegu dobila od ameriškega vojnega letalstva ponudbo, naj prouči možnosti, da bi v svojih proizvodnih halah uvedla tekoče trakove za licenčno gradnjo bombnikov B 17. Vendar pa je tovarna odgovorila z nasprotnim predlogom, da bo v enakem času pripravila serijsko proizvodnjo svojega lastnega štirimotornika, ki bo modernejši kot leteča trdnjava B 17. Konstruktorska skupina letalskih inženirjev pri Consolidatedu pod vodstvom ing. Franka Finka in Isaaca Laddona, se je takoj lotila dela. Vzeli so t.i. DAVISOVO KRILO, ki je takrat najbolj uspešne profile združevalo z velikim razponom in vitkostjo krila, s čimer je konstruktor ustvaril najugodnejše pogoje za čim večji doseg letala ter ga združili z zajetnim trupom. V krilo so vgradili štiri motorje Pratt & Whitney z vso potrebno opremo, ki so jo pobrali s serijskih letečih čolnov PBY catalina iste tovarne. V trupu novega letala je bilo dvakrat več prostora za bombe oziroma tovor kot v do takrat toliko hvaljenem B 17. Četudi pa je bil liberator, imenovan tudi “ptič iz San Diega”, po nastanku modernejši kot klasična leteča trdnjava B 17, ni nikoli doživel njenega slovesa, ker je bil v zraku mnogo bolj ranljiv, imel pa je bistveno večji doseg in zato se je uveljavil predvsem na širjavah tihomorskih bojišč, kjer je bil doseg osnovna zahteva tako za bombnike, kot tudi za lovce vseh vojskujočih se strani.

Prototip, ki je prvič poletel decembra 1939, je imel tehnično posebnost v konstrukciji, ki je bila kasneje značilnost skoraj vseh izpeljank liberatorja. To je bil rep z dvema velikima smernima repnima ploskvama - smernima stabilizatorjema - ki so jim zajedljivo pravili tudi skedenjska vrata. Prvič pa so na tako velikem letalu uporabili tudi podvozje z nosnim kolesom, ki se je pokazalo za tako uspešno, da ga ni bilo potrebno do konca proizvodnje niti malo spreminjati. Ko je stekla serijska proizvodnja letal B 24, so do konca leta 1941 samo britanska naročila povsem zasedla proizvodne zmogljivosti tovarne Consolidated v San Diegu. Zato so malo kasneje ustanovili združenje petih tovarn (Consolidated, Douglas, North American in Ford) in šele takrat je gradnja zares stekla - ker so do avgusta 1945 izdelali kar 19256 liberatorjev, je bil ta štirimotornik tudi najštevilnejši bombnik vseh časov. Leta 1944, ko je v Fordovi tovarni v Michiganu proizvodnja dosegla vrhunec, so vsakih sto minut izdelali po en B 24 H.

Na splošno pa je bil liberator s tehničnega zornega kota veliko, okorno, a močno oboroženo letalo, saj je imelo razpon čez krila 33 metrov, bilo dolgo 20 metrov in težko približno 25 ton. Štirje motorji po 1200 KM so omogočali letalu hitrost do 480 km/h, pri čemer je lahko nosilo 4000 kg bomb, strelivo za deset težkih strojnic (kalibra 12.7 mm) ter osem članov posadke kar 3200 kilometrov daleč. Prva leta je bil liberator zaradi ameriške defenzive in majhnega števila letal deklica za vse in povsod, nikjer pa mojster za kako nalogo. Stanje se je popravilo šele z zadnjimi izpeljankami v zadnjih dveh vojnih letih. Pred tem pa je moral iti B 24 skozi podobno šolo kot Boeingov B 17, ko so začele posadke resno tožiti zaradi hudih izgub, ki so jim jih povzročali nemški lovci - zavezniški spremljevalni oziroma daljinski lovci pa takrat še niso imeli dovolj velikega dosega, da bi lahko spremljali jate ameriških bombnikov nad Nemčijo.

Po hitrem koncu vojne z Japonsko avgusta 1945 je prišlo do množičnih preklicev naročil za nove liberatorje in tako so se Američani znašli pred težavo, o kateri se jim leta 1941 še sanjalo ni, kam z bombniki. Kmalu pa se je izkazalo, da lahko liberatorji s svojim zajetnim trupom, v katerem je bilo ogromno prostora, ter velikim dosegom odlično zapolnijo pomanjkanje velikih transportnih letal po vojni. Tako je nastala transportna različica C 87, ki je bila že med vojno zelo priljubljena pri tedanjih zavezniških voditeljih kot leteča pisarna: liberator B 24 z imenom COMMANDO je bil osebno letalo britanskega premierja Winstona Churchilla, C 87 z imenom GUESS WHERE II. pa osebno letalo ameriškega predsednika F. D. Roosevelta.

| fotogalerija | na vrh strani | nazaj na kazalo |