3.2.16. BOEING B 29 superfortress

Razvoj dogodkov v prvih mesecih druge svetovne vojne je ameriške letalce prepričal, da je tedanji supebombnik B 17 sicer primeren za evropsko bojišče, da pa bo neprimeren in nezadovoljiv za ofenzivo proti Japonski, za primer spopada na področju Tihega oceana. Boeingovi inženirji so se že od leta 1938 ukvarjali z zamislijo o višinsko daljinskem superbombniku, ki naj bi bil s hermetično zaprto kabino pod umetnim tlakom in s triciklom opremljena izpeljanka leteče trdnjave B 17. Prototip novega štirimotornika B 29 je bil izgotovljen poleti 1942 in je bil tehnološko tako zahtevno letalo, da se mu je celo izredno razvita ameriška industrija komaj prilagodila. Nastajanje in razvoj prvih serij novih bombnikov je spričo tega spremljala vrsta nevšečnosti, ki jih tudi leta 1944, v času ko so prve supertrdnjave odletele nad Japonsko, še niso povsem odpravili. Boeingova supertrdnjava je bil prvi težki bombnik s hermetičnimi kabinami za posadko, ki so omogočale dokaj ugodno letenje v višinah do 9000 metrov in več. V letalu so bile tri takšne kabine: v nosu so bili v njej prostori za pilota, sopilota, bombardirja, letalskega inženirja, navigatorja ter radista. Naslednja hermetična kabina je bila v trupu za krilom in v njej so bili prostori za glavnega nadzornika strelcev, levega in desnega strelca ter radarskega opazovalca. Ti dve kabini sta bili med seboj povezani s cevjo, po kateri so se lahko posamezni člani posadke med poletom preseljevali. Še ena manjša kabina pa je bila v repu za strelca, ki je imel dve polpalčni strojnici kalibra 12.7 mm, v prvih B 29 pa še 20 mm top. Bombe so bile porazdeljene v dveh ločenih prostorih, pri odmetavanju pa je poseben računalnik skrbel, da so padle vedno tiste bombe, ki niso mogle občutno premakniti težišča letala in tako otežiti ali celo onemogočiti pilotovega dela. B 29 je bil prvo serijsko letalo, pri katerem so izdatno uporabljali daljinsko merjenje z desetimi polpalčnimi strojnicami, ki so bile razporejene v petih obrambnih stolpičih.

Sicer pa je bil B 29 srednjekrilnik, kar je z raznimi drugimi aerodinamičnimi izboljšavami povzročalo, da je imelo letalo le tolikšen zračni upor kot B 17, čeprav je bilo skoraj za tretjino večje. Zakrilca, ki so obsegala 20% površine celotnega krila, so bila največja, kar jih je imelo kako letalo. Vsak od štirih motorjev s po 2200 KM je imel po dva turbokompresorja, vsaka od nog tricikla pa dve kolesi, kar je komaj zadoščalo za 48000 kg vzletne teže Letala. Kljub svoji ogromni teži in razpetini kril 42 metrov, pa je po zaslugi močnih motorjev in majhnega čelnega upora dosegal tudi do 640 km/h. Poleg 10 do 14 mož posadke in streliva za 10 do 12 težkih strojnic kalibra 12.7 mm, je supertrdnjava običajno nosila še 5500 kg bomb pri dosegu 5200 kilometrov. Ena izmed različic, B 29 B je lahko nosila 10000 kg bomb ob akcijskem radiju 2900 km, 4000 kg ob dosegu 3200 km, brez tovora pa je lahko letela kar 4000 km daleč. Ker so B 29 lahko operirali na zelo velikih višinah (nad 10000 m) so bili za japonske lovce skoraj nedosegljivi in večina jih je svoj smrtonosni tovor bomb odvrgla še preden so japonska letela sploh priletela do ustrezne višine za napad.

Zanimivo je, da poveljstvo ameriškega vojnega letalstva letal B 29 ni hotelo uporabiti za bombardiranja Nemčije, kjer naj bi po njihovem mnenju vse delo opravile stare leteče trdnjave B 17 in liberatorji B 24. Orjaške bombnike so Američani sprva uporabljali le za dnevne napade na Japonsko, spomladi leta 1945 pa so jih usmerili v nočno, bolj učinkovito bombardiranje japonskih mest in tovarn, ko so ugotovili, da so krhko grajene zgradbe in industrijski objekti še najbolj ranljivi za zažigalne bombe, ki so jih B 29 v neznanskih količinah nosili s seboj. Japonci praktično nikoli niso imeli nobenega, zares učinkovitega orožja proti velikim ameriškim bombnikom tega tipa, ki so jih Američani do leta 1946 naredili preko 4000.

V zvezi z Boeingovim super bombnikom B 29 je zanimiva tudi zgodba o tem, da kljub prizadevanju samega Stalina, Američani teh letal niso hoteli prodajati Sovjetski zvezi. Ko pa so bila v drugi polovici leta 1944 (ko so se pričela množična bombardiranja Japonske) tri letala tega tipa po napadu na japonsko otočje zaradi poškodb prisiljena pristati na nekem letališču na vzhodu Sovjetske zveze, niso Rusi niti hoteli slišati, da bi ameriška letala vrnili, saj takrat SZ še ni bila v vojni z Japonsko. Posadke ameriških bombnikov so internirali, znani sovjetski letalski konstruktor Andrej Nikolajevič Tupoljev pa je takoj dobil nalogo, v najkrajšem času izdelati natanko enako letalo in ga prilagoditi sovjetski letalski industriji. Svoje delo je opravil v neverjetnih šestih mesecih (180 dni) in od takrat dalje se je sovjetski B 29 pod označbo Tu 4 pojavljal v oborožitvi VVS (sovjetskega vojnega letalstva) in tam služil še v pozna petdeseta leta.

Svetovno znan pa je žal bombnik B 29 postal kot letalo, ki je odvrglo prvo atomsko bombo 6. avgusta 1945 in tako označilo novo obdobje v človeški zgodovini: ATOMSKO DOBO. Tega dne ob 8.15 zjutraj je bombnik B 29 ameriškega strateškega letalstva s serijsko številko 44-86292 in imenom “Enola Gay”, ki ga je pilotiral podpolkovnik Paul Tibbets, vzletel ob 2.45 zjutraj po lokalnem času z letališča na otoku Tinian (Filipini). Nad japonskim mestom Hirošima je odvrgel prvo atomsko bombo, imenovano FANTEK, z močjo 20000 ton razstreliva TNT. Eksplozija in udarni valovi, ki so ji sledili, so zahtevali več kot 129000 žrtev in uničenje okoli 60000 hiš.

Tudi drugo atomsko bombo z imenom DEBELUH je bil sposoben odnesti nad cilj in odvreči le B 29, čeprav je ogromen premer bombe komajda še dovoljeval, da so jo spravili v prostor za bombe. To letalo s serijsko številko 44-27292 in imenom “Bock's Car” je vodil major Charles W. Sweeney. Svoj smrtonosni tovor - bombo – je odvrgel nad mestom Nagasaki 9. avgusta 1945 ob 10.50 zjutraj na višini 8800 metrov. Zaradi valovitega in hribovitega terena, na katerem je bilo zgrajeno mesto, je bilo manj žrtev, približno 35000 mrtvih in 60000 ranjenih. Šele po teh dveh dogodkih je bilo japonsko cesarstvo oziroma japonske oborožene sile pripravljene kapitulirati. S tem je bil zaveznikom prihranjen načrt za invazijo na japonsko otočje pozimi 1945 ali spomladi 1946, ki bi po strokovnih ocenah zahtevala okoli 5 milijonov žrtev na obeh straneh.

S to zadnjo operacijo je bila vloga ameriškega strateškega bombnika B 29 supertrdnjave v drugi svetovni vojni končana.

| fotogalerija | na vrh strani | nazaj na kazalo |