3.2.4. BELL P 39 airacobra

Američani si si airacobro zamislili kot višinskega lovca interceptorja (prestreznika), zato naj bi bila čim hitrejši v vodoravnem letu in vzpenjanju. Iz teh razlogov so ustvarili letalo, ki je bilo aerodinamično izredno oblikovano, motor pa je imelo skrit v trupu za pilotom praktično v samem težišču letala, od česar so si obetali izredno okretnost. Poleg tega so prototipu P 39 vgradili tudi turbokompresor, ki je motorju omogočal vrhunske moči v velikih višinah, za leto 1939 pa je bila airacobra tudi zelo močno oborožena. Vendar pa so kljub uspešnosti prototipa, ki je prvič poletel aprila 1939, zaradi težav s turbokompresorjem le-tega odstranili, to pa je letalu pobralo potrebno moč. Tako je airacobra postala povsem poprečno lovsko letalo, ki so ga v velikih serijah izdelovali le zato, ker ni bilo na razpolago boljšega, podobno kot se je to dogajalo s Curtissovim P 40.

Vsega skupaj so jih izdelali 9558, od tega pa jih 4924 poslali v Sovjetsko zvezo, saj se je od vseh zavezniških letal, poslanih v Rusijo, ravno P 39 pilotom rdečega letalstva najbolj priljubila. Sovjeti so lovce P 39 uporabljali skoraj ne vsem vzhodnem bojišču, vzrok njene priljubljenosti in uspešnosti v enotah sovjetskega vojnega letalstva VVS pa je v drugačnem načinu uporabe, kot pa so si ga zamislili Američani. Sovjeti so kobruške uporabljali za boje nad samo fronto, kjer se zračne bitke nikoli ne odvijajo posebno visoko, v majhnih višinah pa višinske sposobnosti letala, predvsem hitrost, niso več tako pomembne. To dejstvo je bilo kot na kožo pisano dejanski kobruški in ne tisti, od USAF željeni airacobri. Airacobra je bila izredno močno oboroženo lovsko letalo in to celo za standarde ameriškega ter britanskega letalstva v štiridesetih letih. Strelna moč dveh težkih strojnic kalibra 12.7 mm, štirih strojnic kalibra 7.7 mm ter 37 mm topa v nosu letala, je bila preprosto neprimerljiva z oborožitvijo sorodnih lovskih letal. Ker je bil vrstni motor vgrajen v trup letala približno na sredini (v težišču), je bil v nosu airacobre prostor za uvlačljivo nosno kolo ter top velikega kalibra, ki je zlasti iz majhne oddaljenosti povzročal hude poškodbe. Različica P 39D je dosegala največjo hitrost 580 km/h, v višino 1000 metrov pa se je dvignila v 76 sekundah ali s poprečno hitrostjo 790 m/min (za primerjavo: japonski lovec zero, ki je bil sicer počasnejši v vodoravnem in strmoglavem poletu, se je dvigal s hitrostjo 1300 m/min).

| fotogalerija | na vrh strani | nazaj na kazalo |