3.2.7. LOCKHEED P 38 lightning

Ideja o gradnji znamenitega ameriškega lovca dvotrupca se je porodila v letih pred drugo svetovno vojno (1937), ko je nemška oboroževalna, še posebno pa letalska industrija delala s polno paro. Pojav takrat najboljšega lovca na svetu, Messerschmitta Bf 109, je vse velike sile močno vznemirila, zato so takoj povečale napore za izdelavo najmanj tako dobrega ali pa celo še boljšega letala. Američani, ki so takrat še globoko tičali v svoji izolacionistični miselnosti, sicer niso bili neposredno ogroženi zaradi obnove nemškega militarizma, ki je v kombinaciji z nacizmom predstavljal usodno nevarnost za evropske dežele, kljub temu pa odgovorni vojaški krogi in daljnovidi tvorci letal v ZDA niso hoteli zaostajati. Nasprotno, Pentagon je ob koncu leta 1936 razpisal natečaj za gradnjo lovca prestreznika za USAAF (US Army Air Force, letalstvo kopenske vojske), ki naj bi prekosil vse obstoječe konstrukcije. Visoke zahteve v razpisu ministrstva pa so povzročile, da sta se dela resno lotila le dva mlada konstruktorja pri tovarni Lockheed, letalski inženir Clarence "Kelly" Johnson in vodja konstrukcijskega biroja Henry Hibbard. S trdim delom na razvoju novega letala (katerega projekt je seveda zmagal na razpisu), ki so ga po eni strani zavirale številne tehnične težave (neugodno razmerja med težo, obremenitvijo kril ter močjo motorjev, še ne dovolj preizkušeni turbokompresorji), po drugi strani pa ga je pospešil začetek vojne v Evropi, pa se je konstruktorjema posrečilo ustvariti za tiste čase izjemno uspešno letalo.

Lightning je bil letalo popolnoma kovinske konstrukcije, ki pa je takrat obsegala več novosti na področju letalske tehnike: kabina s pilotom na sredini, podaljška motornih gondol, ki sta nosila repne površine s smernim krmilom, dva vrstna motorja ALLISON ameriške izdelave, ki sta se zaradi nevtralizacije vrtilnega momenta vrtela v nasprotnih smereh, vgradnja hladilnikov v nosilce, uporaba turbo-kompresorjev, vgradnja neprodušnih, z gumo prevlečenih rezervoarjev za gorivo, združitev močnega strelskega orožja v nosu letala, stabilno triciklično podvozje... Od leta 1941, ko je stekla serijska proizvodnja, pa vse do konca vojne so Američani izdelali preko 10000 letal tega tipa, ki so nastopala na bojiščih nad Evropo in Tihim oceanom v več izpeljankah.

Najštevilnejša je bila P 38 L (izdelanih 3913 primerkov), ki pa je v bistvu tako kot vse druge izpeljanke osnovnega modela, ohranila osnovno konstrukcijo z razponom kril 15.86 metra in dolžino 11.53 metra. Novejša motorja Allison sta dajala pri uporabi turbokompresorjev vsak približno po 1600 KM, tako da je to letalo na višini 7500 metrov z lahkoto doseglo največjo hitrost 665 km/h. Pri polni teži skoraj 10 ton se je lightning P 38L dvignil največ 12200 metrov visoko in letel do 3500 kilometrov daleč. S takšnim akcijskim radijem pa je bila ta izpeljanka pravzaprav čisti spremljevalni lovec ali tako imenovan “escort fighter”, ki je ščitil zavezniške bombnike na poletih nad Nemčijo. Za takšne naloge zaščite pred sovražnikovimi lovskimi letali pa je bil tudi močno oborožen - z dvema topovoma kalibra 20 mm in dvema težkima polpalčnima strojnicama tipa browning kalibra 12.7 mm. Ostale različice lightninga so poleg za spremljanje bombnikov uporabljali še kot jurišnike (v Severni Afriki), izvidnike in nočne lovce (P 38 M).

Ob koncu druge svetovne vojne je pristal lightning, pri Nemcih znan kot hudič z viličastim repom (der Gabelschwanz Teufel), kljub temu da so ga po letu 1942 začeli izločevati iz oborožitve ameriškega kopenskega letalstva, na tretjem častnem mestu za mustangom in thunderboltom. Po tem času je bil dober le še za prijateljske dežele, kot na primer Francijo, Kanado, Avstralijo in Izrael. Na splošno strokovnjaki menijo, da lightning ni do konca dozorel, čeprav je bilo za to dovolj časa. Ameriško letalstvo ga je namreč obravnavalo bolj mačehovsko kot revolucionarno novost in to že od samega začetka. Krivdo za to nosijo tudi začetne težave in dokaj slab uspeh v enotah R.A.F. na evropskem bojišču.

Prav tako kot Nemci niso uspeli s svojim dvomotornim lovcem Messerschmittom Bf 110 in Angleži s svojim mosquitom, tudi Američani iz svojega bliska (lightninga) niso uspeli napraviti lovca, ki bi se lahko kosal z zadnjimi izvedenkami spitfira, focke wulfa ali mustanga. Velika masa ter večji zračni upor dvomotornega letala sta bili kljub vsej dobri volji močna ovira za hitrost, gibčnost in hitrost vzpenjanja, treh glavnih lastnostih klasičnih lovskih letal druge svetovne vojne.

Čeprav lightning še zdaleč ni bil najboljši zavezniški lovec vojne, pa je vsemu navkljub le prispeval velik delež v skupnih naporih zavezniškega vojaškega stroja. Pri tem je morda zanimivo omeniti, da je bil ravno P 38 prvi ameriški lovec, ki je komaj eno uro po nemški vojni napovedi sestrelil nemško letalo, težek bombnik Fw 200 condor. Še bolj pa se je lightning proslavil 18. aprila 1943 nad Pacifikom, ko je šest letal tega tipa nad otokom Boungainville v zasedi pričakalo in sestrelilo dva japonska prevozna bombnika, v katerem enem od njiju je letel glavni konstruktor japonskih pomorskih operacij v začetnem obdobju vojne, admiral Jamamoto.

Zanimivo pa je, da je bil lightning kljub vsem lastnostim, ki so ga podredile ostalim lovcem, vendarle letalo, s katerim sta svoje zmage dosegla najboljša ameriška lovska pilota, major Richard Bong (40) in major Tommy McGuire (39).

| fotogalerija | na vrh strani | nazaj na kazalo |