3.2.8. GRUMMAN F6F hellcat

Grummanova tovarna je svoje lovce krstila po mačkah. Če je bil že wildcat (divja mačka) dobro letalo, je bil hellcat ali po naše peklenska mačka še toliko boljše, kar daje slutiti tudi že samo ime. Brž po japonskem napadu na Pearl Harbor decembra 1941 so se pričeli konstruktorji pri Grummanu, ki so se tedaj že ukvarjali s projektom wildcatovega naslednika, zanimati za izkušnje in želje mornariških pilotov, med katerimi so v tistih dneh močno pustošili japonski zeri. Konstruktorska skupina pod vodstvom ustanovitelja tovarne Leroya Grummana in inženirja Williama Schwendlerja je dobila dovolj nasvetov, da je povsem spremenila letalo, ki so ga že imeli skiciranega na mizi in pričela tako rekoč od začetka. Res so se sicer naslonili na tehnološke izkušnje z wildcatom, vendar je bil hellcat le še na zunaj in od daleč podoben svojemu predniku. Hellcat je bil neposreden odgovor ameriške letalske industrije na japonskega zera, zaradi katerega je pravzaprav tudi nastal. Konstruktorji so ustvarili letalo, ki je bilo precej večje, težje in hitrejše od predhodnika, ker pa je ameriška mornarica zahtevala, da mora novo letalo nositi veliko količino streliva in goriva - oboje pa lovskemu letalu neprijetno poveča težo - so se morali odločiti za izredno veliko krilo, da je bila krilna obremenitev čim manjša. Da bi tako veliko krilo, kakršnega ni imelo nobeno drugo ameriško enomotorno lovska letalo, v vodoravnem poletu kljub temu povzročalo čim manjši zračni upor, je moralo biti postavljeno tako, da je bil njegov vpadni kot čim manjši. Ker pa je bilo treba hkrati pristajati in vzletati na letalonosilkah pod čim večjim vpadnim kotom, so morali motor spet postaviti tako, da je bil rahlo nagnjen navzdol proti osi trupa in je pilotu vsaj za silo omogočal pogled naprej. Grumannovi inženirji so prav dobro vedeli, da je japonski zero tako uspešen le zato, ker je zelo lahek, vedeli pa so tudi, da je njegov pilot prav zato tako izpostavljen nasprotnikovim kroglam. Za ameriško konstruktorsko filozofijo je bilo takšno tveganje nekaj povsem nemogočega, še posebno pa za Grummana, saj si je njegova letalska tovarna ravno zaradi izredne trdoživosti svojih leta! prislužila vzdevek Grummanovo železarstvo. Vse zgoraj naštete tehnične zahteve, vključno z trdnostjo in odpornostjo, pa so bile vzrok, da so v hellcata vgradili tedaj najmočnejši motor Pratt & Whitney z 2000 KM, ki je lahko letalu omogočal željeno borbeno učinkovitost. Po poletu prototipa junija 1942 so pričeli hellcata množično proizvajati in tako je že avgusta 1943 prvič posegel v boje na Tihem oceanu in od takrat naprej vse do konca vojne gospodaril na nebu. Vsega skupaj so jih izdelali 12272 in z njimi uničili več kot 11000 japonskih letal. Statistike dokazujejo, da so piloti hellcatov dosegli do konca vojne kar tri četrtine vseh zmag ameriških mornariških pilotov na letalonosilkah, pri tem pa so na 19 sestreljenih japonskih letal izgubili le enega svojega hellcata. Tako lahko popolnoma razumemo upravičen strah in spoštovanje japonskih pilotov do tega ameriškega mornariškega lovca - lovca, ki je do konca razbil mit, ki so ga Japonci spletli okrog svojega zera.

Na kratko bi lahko hellcata opisali kot izredno trdno grajenega, s šestimi polpalčnimi strojnicami kalibra 12.7 mm oboroženega lovca, ki mu je 2000 KM v motorju omogočalo največjo hitrost okoli 620 km/h. Zaradi ogromne nosilne površine kril (razpon je znašal 13.05 metra) ga je odlikovala tudi izjemna hitrost dviganja. Hellcat je lahko nosil manjše bombe pod krili in eno 250 kilogramsko pod trupom, z notranjimi rezervoarji, v katerih je imel 946 litrov goriva, pa je lahko letel 1745 kilometrov daleč. Ta doseg je bilo mogoče še povečati na 2600 km z dodatnim, 568 litrskim rezervoarjem, ki ga je pilot po izpraznitvi odvrgel. Sama kabina hellcata je bila zelo prostorna in udobna, za razliko od majhnih in utesnjenih kabin japonskega zera ali britanskega spitfira, instrumenti, vzvodi in ročice pa so bili lepo razporejeni in lahko dosegljivi, tako da se je pilot znašel med njimi tudi v najsrditejših bojih. O uspešnosti hellcata že na samem začetku njegove razvojne poti priča tudi število izpeljank osnovnega modela, saj je kot mornariški lovec nastopal kot F6F 3 in kot rahlo boljši F6F 5. Prva izpeljanka je bila med zavezniškimi piloti (hellcate so kupovali tudi Angleži) poznana kot hellcat l., medtem ko so izboljšan model F6F 5 poimenovali hellcat II. Proti koncu vojne so hellcate uporabljali tudi kot nočne lovce, pri čemer so jim na krila obesili velike radarske naprave in jih označili kot F6F 3N oziroma F6F 5N, vse bolj pa so se uveljavljali tudi kot lovski bombnik z dvema bombama po 450 kg ali osmimi raketnimi izstrelki pod krili.

| fotogalerija | na vrh strani | nazaj na kazalo |