3.2.9. VOUGHT F4U corsair

Corsair je bil četrti lovec ameriške družbe Vought in kot tudi vsi prejšnji je imel vzdevek corsair, čeprav je bila njegova uradna mornariška oznaka F4U. Dejansko je bil ob hellcatu gotovo najuspešnejše ameriško mornariško letalo druge svetovne vojne. Skupino konstruktorjev, ki je ustvarjala projekt tega letala, je vodil inženir Rex Beisel. Zaradi svojih kril s tako imenovanim negativnim oziroma obrnjenim galebjim lomom je bil med dotedanjimi lovskimi letali nekaj posebnega, vendar je bilo takšno krilo nekaj povsem logičnega, če so hoteli uporabiti siloviti motor Pratt & Whitney, ki je bil leta 1938 najmočnejši motor, kar so jih uporabili za kako lovsko letalo. Njegovih 2000 KM je namreč zahtevalo zelo velik vijak, to pa po drugi strani kolesa na tako visokih nogah, da bi le stežka prenašale silovite obremenitve ob grobih pristankih na letalonosilkah. Torej je bilo potrebno krila približati kolesom in tako je nastala za to letalo tako značilna in razpoznavna oblika kril. Druga, manj nenavadna odločitev konstruktorjev je bila, da so vstopnike za zrak vdelali v prednji rob srednjega dela krila, kar je povzročalo, da se je med ropot motorja mešal čuden pišč, zaradi katerega so Japonci corsairu dali vzdevek žvižgajoča smrt.

Prototip corsaira je prvič poletel meja 1939 in po manjših spremembah v oborožitvi, razporeditvi krmil in rezervoarjev, je bil še vedno prvi ameriški lovec, ki je presegel tedaj magično hitrost 400 milj na uro (pribižno 643 km/h). Serijska proizvodnja corsairov je od leta 1941 potekala v proizvodnih halah družb Corsair, Goodyear in Brewster, kjer so do leta 1953 izdelali 12571 letal. To izredno uspešno mornariško lovsko letalo se je kasneje (1953) bojevalo celo v korejski vojni ob strani reaktivnih letal.

Sprva pa se corsair na bojiščih ni posebno dobro obnesel, ker so se ameriški piloti le s težavo privajali nanj, še posebno pa na požrešen motor, ki je sicer res razvijal največ 2250 KM, hkrati pa je tudi neusmiljeno pil gorivo. Poleg teh težav so se na letalonosilkah pojavile tudi druge neprijetnosti, na primer pri pristajanju, ker je corsair pri majhnih hitrostih rad omahnil na eno krilo, poleg tega pa je zaradi mogočnega motorja dolg nos pilotu oteževal preglednost naprej. Tako so konstruktorji stalno spreminjali in izboljševali prve modele corsaira in na koncu se je zgodilo, da se je pojavljal v kakem ducatu inačic. Sicer pa je bil corsair letalo z razponom kril 12.5 metra in dolžino 11 metrov, ki je dosegalo največ 685 km/h, se dvignilo na maksimalno višino 12800 metrov s hitrostjo okoli 1000 m/min in letelo do 1600 kilometrov daleč. Oboroženo je bilo s šestimi strojnicami browning kalibra 12.7 mm in je ob 5400 kg lastne teže lahko nosilo še do 450 kg bombnega tovora.

Do konca druge svetovne vojne so piloti corsairov sestrelili 2140 japonskih letal in pri tem izgubili na vsakih 11 japonskih letal enega svojega. Vsega skupaj so opravili 64051 bojnih poletov, od tega 54470 s kopenskih letališč in le 9581 z letalonosilk, kar kaže, da se ameriška mornarica ni pravzaprav nikoli povsem otresla začetnega nezaupanja v varnost corsairovih pristankov na krovih “ploskokrovk”. Zanimiva je tudi analiza izgub corsairov v vojni, po kateri naj bi bilo uničenih okoli 1600 letal tega tipa, od tega le 189 s strani sovražnika, ostala so bile žrtve človeških ali tehničnih napak.

Lovce F4U so med vojno uporabljali za najrazličnejše naloge in namene: poleg dnevnega mornariškega lovca je nastopal na bojiščih tudi kot nočni lovec, lovski bombnik ter kot lovec prestreznik za nizko leteča japonska letala, zato so se v različicah med sabo ločili po oborožitvi, hitrosti in drugi letalski opremi (radar, obešalniki za bombe...). Najbrž ni potrebno posebno omenjati izredno trdne in masivne osnovne konstrukcije corsaira, saj je bila to razpoznavna lastnost vseh ameriških letal v vojni. Kljub temu pa je vseeno prihajalo do žrtev, predvsem na začetku vpeljevanja teh letal v zavezniške letalske enote (R.A.F. je do konca vojne na osnovi Zakona o posojilu in zakupu prejela 1972 corsairov) in med mladimi piloti, ki so hoteli po vsej sili brzdati tega najbolj iskrega žrebca ameriške mornarice. Iz tega razloga se je corsaira oprijelo več vzdevkov, na primer izločevalec zastavnikov itd... Pozneje si je zaradi nenavadno oblikovanih kril pridobil še vzdevek krivokrili pankrt, po koncu vojne pa zaradi svoje starosti v mornariškem inventarju (aktivna uporaba) morda rahlo žaljivega, “prasec”. Po svoje je bil ta naziv tudi rahlo tolažilen, saj je pomenil, da so bili vsi njegovi vrstniki takrat, ko se je corsair še podil po nebu, že davno plen talilnih peči.

| fotogalerija | na vrh strani | nazaj na kazalo |