4.1. ORGANIZACIJA R.A.F. (Royal Air Force)

Kraljevske letalske sile so postale popolnoma samostojen rod vojske aprila 1918, vendar pa se je britansko letalstvo po prvi svetovni vojni le malo razvijalo, predvsem zaradi nejasnosti glede njegove uporabe in omejenih finančnih sredstev. Šele lord Trenchard, poveljnik R.A.F. v dvajsetih letih, je vojnemu letalstvu britanskega imperija postavil nove smernice razvoja (lovsko letalstvo za obrambo teritorija, bombniško pa za ofenzivne naloge v sovražnikovem zaledju).

Velika Britanija je takrat razpolagala s sicer razmeroma številnim letalstvom, vendar pa so le-to tvorili zastareli tipi dvokrilnih letal, ki nikakor niso več sodili v oborožitev modernega letalstva tridesetih let. Zato je dobila britanska letalska industrija leta 1935 nalogo, da izdela nove tipe letal, predvsem lovce (hurricane in spitfire), dvomotorne bombnike (whitley, hampden in wellington), po letu 1936 pa še težke štirimotornike (stiriling, halifax in manchester). Hkrati s tem pa je prišlo tudi do reorganizacije letalstva - formirali so posebna poveljstva za lovsko, bombniško, obalno, oskrbovalno letalstvo.

Priprave na novo vojno so se odvijale razmeroma počasi in z zamudo, kajti letalska industrija je bila šele v pripravah na intenzivno serijsko proizvodnjo novih tipov letal. Poleg tega se je med mornarico in letalstvom Velike Britanije že od prve svetovne vojne (od nastanka R.A.F.) odvijala divja tekma, ki pa so jo letalci na kasnejšo srečo angleškega naroda, dobili v svojo korist. To je v odločilnih dneh rešilo imperij, ki bi brez svojega letalstva v letu 1940 po zlomu Francije in pričetku nemške letalske ofenzive na Otok, gotovo klonilo pred Hitlerjevimi invazijskimi načrti. Zračna bitka pa je spodbudila angleško vrhovno poveljstvo, da je izdalo ukaz letalski industriji, da prične masovno graditi letala, kajti tako kot ZDA so bili tudi Angleži prepričani, da lahko zlomijo nacistično Nemčijo le z ogromnimi količinami vojnega materiala, predvsem letal. Da bi povečali proizvodnjo letal, so Angleži organizirali obvezno kooperacijo, ki je zavezovala letalske tovarne, da najmanj 35% svoje proizvodnje letal dajo v privatno industrijo.

Tako je v Veliki Britaniji med drugo svetovno vojno izdelovalo letala kar 15000 tovarn, ki so skupno izdelala 131550 letal:

 

1939/40

1941

1942

1943

1944

1945

SKUPAJ

VB

22992

20093

23671

26263

26461

12070

131550

ZDA

319367

SZ

149500

skupaj zavezniki
600417

NEMČIJA

113514

ITALIJA

13253

JAPONSKA

76320

skupaj sile trojnega pakta
203087
SKUPAJ IZDELANIH LETAL
803504

Zračne sile Velike Britanije so bile razdeljene na letalstvo otoka (Anglije) in letalstvo prekomorskih dežel ter na enote mornariškega letalstva (od 1939 podrejeno mornarici).

Kraljeve zračne sile oziroma letalstvo metropole se je v drugi svetovni vojni delilo v več poveljstev:

BOMBER COMMAND

bombniško letalstvo, katere enote so lahko delovale popolnoma samostojno

FIGHTER COMMAND

lovsko letalstvo, namenjeno obrambi države pred napadi iz zraka

COASTAL COMMAND

obalno letalstvo za opazovanje obale, daljinsko izvidništvo na morju, delovanje proti podmornicam, napade na sovražnikove vojne ali transportne ladje ter varnost lastnih konvojev ob
britanski obali

BALOON COMMAND

balonsko letalstvo

RESERVE COMMAND

poveljstvo rezervnih letalskih sil

TRAINING COMMAND

šolsko oziroma trenažno letalstvo

MAINTENANCE COMMAND

letalstvo za oskrbovanje (transport)

Posamezna poveljstva so se delila v letalske divizije (Groups), le-te pa v polke (Wings). Do leta 1943 je imel vsak polk svoje matično letališče. Polk se je zopet delil v tri ali štiri skupine (Squadrons), ki so imele svoje razpoznavne številke. Tudi letala v skupinah so bila opremljena vsako s svojimi črkami, ki so bile naslikane na trupu. Vsaka skupina se je delila še naprej v dve eskadrilji: A in B. V lovskem letalstvu R.A.F. naj bi imela vsaka eskadrilja po 12 letal, vendar pa tega števila zaradi številnih izgub običajno niso dosegale. Letalske divizije so bile razdeljene še v taktične sektorje, ki jih je vodila osrednja polkovne kontrola (G.C.C. ali Group Central Control). Ta je imela svoj glavni štab običajno zabetoniran pod zemljo in opremljen s številnimi radarji, s katerimi je skrbela za nadzor nad bojiščem. Proti koncu leta 1943 so takšen razpored poveljstev rahlo zmotili z ustanovitvijo 2. taktičnih letalskih sil ali na kratko drugega taktičnega letalstva, ki so ga rekrutirali iz vrst lovskega in bombniškega letalstva. Naloga nove samostojne skupine je bila neposredna podpora novemu bojišču, ki se je pripravljalo z zavezniško invazijo v Normandiji. O pomenu te enote nam najbolje govore številke iz uradnih angleških virov: samo bombniki 2. taktičnega letalstva so v času ustanovitve pa do konca vojne v Evropi opravili 327713 vojnih poletov, odvrgli 61838 ton bomb in pri tem izgubili 2115 letal. Prekomorske zračne sile so bile formirane v posebna poveljstva, na primer Letalstvo Srednjega vzhoda, Letalstvo v Palestini in v Transjordaniji, sile v Iraku, Adenu, Letalstvo Sredozemlja (ki je skupaj z zavezniki tvorilo Mediterranean Allied Air Force), Zračne sile v Indiji in Letalstvo Daljnega vzhoda). Junija 1944 so bile v okviru R.A.F. organizirane Balkanske zračne sile (Balkan Air Force), ki so bile v glavne namenjene za podporo NOVJ (Narodnoosvobodilni vojski Jugoslavije). Najvišji upravni in komandni organ britanskih zračnih sil je bilo Ministrstvo za letalstvo (Air Ministry), v katerem sestavu je bil tudi Svet zračnih sil (Air Council), ki so ga vodili od vlade imenovani člani. Za razliko od teh članov Sveta, ki jih je določila britanska vlada, pa je bil načelnik štaba (Chief of the Air Staff), to je poveljnik R.A.F., imenovan od samega kralja oz. kraljice.

Generalštab kraljevih zračnih sil je bil odgovoren za borbeno pripravljenost vojnega letalstva, njegovo strategijo in taktiko v vodenju zračne vojne. Za proizvodnjo letal je bilo že na začetku vojne ustanovljeno posebno Ministrstvo za letalsko proizvodnjo (Ministry of Aircraft Production), ki je nadzorovalo in razporejalo serijsko proizvodnjo v britanskih letalskih tovarnah in kooperantih.

Ob koncu druge svetovne vojne je imelo britansko vojno letalstvo 487 skupin s skupno 9200 letali, in 1079853 ljudi. V letalski industriji je bilo zaposlenih približno 1800000 ljudi, vključno z ženskami. Med vojnim dogajanjem je opravilo 2712178 bojnih poletov (brez transportnega letalstva), odvrglo 1262010 ton bomb ter izgubilo 27478 letal (v to številko niso vštete izgube 18000 letal pri šolanju in raznih nesrečah) in 91402 ljudi. Uspešnost britanskega vojnega letalstva po svoje dokazuje tudi geslo, ki ga je R.A.F. imel vrsto let, to je “Per ardua ad astra”, kar bi približno pomenilo: Skozi trnje do zvezd.