4.2.2. VICKERS SUPERMARINE spitfire

Resnica je, da so imela tudi nemška letala novega pokolenja lovcev, kot sta bila Messerschmitt Bf 109 in Focke Wulf Fw 190, skladne oblike, vendar se prav gotovo ne morejo meriti z elegantnim spitfirovim trupom in eliptičnim krilom. V nemških letalih se je zrcalila prava nacionalna zagrizenost v racionalnost - bila so preprosta in nezahtevna za množično gradnjo. V spitfiru pa se je zrcalil angleški športni duh, saj je bil bolj podoben tekmovalnemu letalu kot pa lovcu, orožju, ki bljuje ogenj, kar tudi pomeni njegovo ime. Zato ni presenetljivo, da je spitfire pravzaprav nastal kot naslednik dolge vrste vodnih letal, ki so bila svoj čas najhitrejša na svetu. Ko je glavni konstruktor pri britanski letalski tovarni Supermarine, ing. Reginald Mitchell ustvarjal zmagovita vodna letala za tekme za Schneiderjev pokal sredi tridesetih let tega stoletja, je čutil, da s temi imenitnimi športnimi letali rešuje tudi vprašanja aerodinamike lovskih letal bližnje prihodnosti.

Leta 1935 je Mitchell kljub temu, da se prej ni dosti ukvarjal s konstruiranjem vojaških letal, predelal zmagovito vodno letalo 5.68, ki je leta 1931 dokončno prineslo srebrn kipec Schneiderjevega pokala Britancem, v morda najboljše, zagotovo pa v najbolj poznano lovsko letalo druge svetovne vojne. Mitchell je spitfira - svoje življenjsko delo - ustvarjal tako rekoč do svojega zadnjega diha (umrl je leta 1937). Letalu je dal značilno vitko krilo eliptičnega tlorisa in tanjšega preseka, kot ga je imelo katerokoli drugo letalo. V ta tanka krila se mu je posrečilo skriti vseh osem strojnic, kot je zahteval razpis Ministrstva za letalstvo, in še kolesa med poletom. Vitki kovinski lupinasti trup je imel ovalen presek in je prehajal v smerni stabilizator, za njim pa je bilo s platno prevlečeno krmilo. Tudi višinski rep je bil v tlorisu (tako kot krilo) eliptičen, in zgodilo se je, da je spitfire pri opazovalcih vzbujal vtis da gre za športno ali dirkalno letalo in nikakor ne za smrtonosen stroj. Celo znani nemški as prve svetovne vojne in kasnejši minister rajha za letalsko proizvodnjo, Ernst Udet, je ob prvi sliki spitfira vzkliknil: “In to naj bo lovec? Saj se bomo bojevali in ne dirkali…”

Razvoj letala je pospešeno tekel v sicer revni, takrat še razmeroma neznani tovarni Supermarine, ki pa ji je moral večkrat finančno pomagati Rolls Royce, ki je čutil v prihajajočem letalu velik trg za svoj nov motor MERLIN. Spitfire je prvič poletel marca 1936, polet pa je bil tako uspešen, da so prva naročila Ministrstva za letalstvo prišla že tri mesece kasneje. V tem času je glavni konstruktor inženir Mitchell umrl in njegovo mesto je prevzel najbližji sodelavec Joseph Smith, ki je odtlej vodil ves razvoj letala. Ko je tovarna dobila naročila za serijske spitfire, se je pokazalo, da pri Supermarinu, ki je bil le reven sorodnik v družini oboroževalnega mogotca Vickers - Armstronga, ne bodo kos množični proizvodnji, zato so se bili prisiljeni odločiti za kooperante, sami pa prevzeli le gradnjo trupov, zaključno montažo in preizkušanje izdelanih letal.

Spitfiri so se najbolj izkazali v bitki za Britanijo leta 1940, ko je Angležem uspelo odbiti nemško zračno ofenzivo ravno po zaslugi lovskega letalstva R.A.F. Mogoče ni nikoli visela usoda nekega naroda tako na nitki, kot usoda Angležev leta 1940 po zlomu Francije. In ta nitka so bili njihovi spitfiri. V bitki so Angleži poleg s spitfiri razpolagali še s številnejšimi hurricani, ki pa so jih zaradi zastarelosti uporabljali le za napade na bombnike, medtem ko so spitfiri visoko nad njimi zapletali v boje spremljajoče meserschmitte. Že v tistem času pa sta obe strani zelo dobro poznali nasprotnikova letala in s preizkušanjem zaplenjenih ali kako drugače dobljenih letal, proučevali najustreznejšo taktiko bojevanja. Spitfire je bil v vodoravnem letu hitrejši od stodevetke, vzpenjal in strmoglavljal pa se je počasneje. Osem spitfirovih strojnic (z ognjem za 14 sekund) je imelo sicer precej manjšo strelno moč kot dva topova in dve strojnici pri Bf 109, vendar pa se je strelivo v topovih rado zatikalo, medtem ko so strojnice browning delovale skoraj brez napak. Tudi motor Rolls Royce merlin je bil skoraj v vsem boljši in zlasti zanesljivejši od Daimler Benza DB 601 v Messerschmittu, imel pa je resno pomanjkljivost: pri prehodu iz vodoravnega v strmoglav polet je zaradi nastalega negativnega pospeška v uplinjaču motor za trenutek izgubil dotok goriva, kar je imelo za posledico za nekaj km/h manjšo hitrost. Druga slaba lastnost, ki pa je bila značilna tudi za nemškega nasprotnika Bf 109, pa je bilo silno ozko podvozje, ki je pri vožnji po tleh povzročalo nestabilnost letala. Največjo prednost je spitfire v bojih pokazal v vodoravnih zavojih, ki jih je delal veliko tesneje kot Messerschmitt in tako dokaj hitro ulovil nasprotnika v vizir.

Leta 1943 so imeli Angleži v glavnem dve izpeljanki spitfira: tedaj že zastareli spitfire Mk V in mnogo boljši spitfire Mk IX. Prva izpeljanka, ki so jo lovski polki R.A.F. začeli dobivati leta 1941, je bila tudi najštevilnejša - izdelali so kar 6479 letal. Spitfire Mk V, ki je bil lahko oborožen z osmimi strojnicami kalibra 7.7 mm ali dvema topovoma kalibra 20 mm in štirimi strojnicami, je bil povsem enakovreden takrat najboljšemu nemškemu lovskemu letalu Bf 109E. Z motorjem merlin, ki je razvijal 1440 KM je letel z največjo hitrostjo 593 km/h, svojo prednost pa je kmalu prepustil Focke Wulfu Fw 190, ki mu tudi z dvema topovoma in štirimi strojnicami ni mogel več do živega. lz tega razloga je nastal spitfire Mk IX, kjer so mu z močnejšim motorjem (1660 KM) povečali hitrost na 658 km/h v višini 7600 metrov, medtem ko se osnovna konstrukcija - razpon 9.9 in dolžina 8.8 metra - ni spremenila. Na zunaj se je devetka ločila le po daljšem nosu s štiri listnim vijakom ter po še enem hladilniku pod krilom, saj je imel prejšnji spitfire le en, asimetrično postavljen hladilnik pod desnim krilom. Poleg tega so z novim motorjem izboljšali tudi okretnost v večjih višinah (vrhunec 13000 metrov), na 700 kilometrov pa se je zmanjšal doseg, kar pa ni preprečilo odvzema prednosti Focke Wulfu. Podobna reč z zamenjavo z močnejšim motorjem se je zgodila še enkrat, in sicer leta 1943, ko je nov Rolls Roycev motor GRIFFON 65 z 2050 KM še zadnjič pospešil hitrost te, že do konca izkoriščene konstrukcije, da je spitfire Mk XIV letel s 720 km/h in se uspešno meril celo z nemškimi reaktivnimi letali ter letečimi bombami.

Spitfire se je v letih 1943 - 1944 razširil skoraj po vsem svetu, kjer so ga uporabljali kot lovca, lovskega bombnika, strmoglavca, višinskega in spremljevalnega lovca, daljinskega oglednika, šolsko in foto-grafsko letalo…, kot seafire pa je služil tudi na letalonosilkah. Letalske tovarne so izdelale vsega skupaj 20351 letal tipa spitfire in 2050 seafirov, od tega 19559 z motorji merlin, ostale pa z močnejšimi griffoni.

| fotogalerija | na vrh strani | nazaj na kazalo |