4.2.3. HAWKER typhoon

Za razliko od Nemcev, ki so se v začetku zadovoljili z enim tipom lovskega letala, Messerschmittom Bf 109, ki naj bi po njihovi značilni pruski nadutosti sam izbojeval zračno vojno, so Angleži že med izdelavo prototipa in prvo proizvodno serijo hurricana mislili na prihodnost R.A.F., torej na razvoj novega lovskega letala, ki naj bi bilo še boljše, hitrejše in trdnejše. Teoretične primerjave letalskih in taktičnih lastnosti hurricanov in Messerschmittov so dale slutiti, da porajajoči se hurricane pa tudi novejši spitfire ne bosta mogla zadovoljiti vseh zahtev in pogojev, ki jih je postavljalo tedanje zračno vojskovanje. Pri snovanju nove konstrukcije so uporabili različne, v praksi preizkušene rezultate, dosežene pri nastajanju hurricana. V svojem razpisu je Ministrstvo za letalstvo zahtevalo, da mora novo letalo imeti v celoti za najmanj 20% boljše lastnosti kot hurricane. Da bi to resno zahtevo lahko izpolnili, so začeli pri tovarni letalskih motorjev Rolls Royce razvijati nov motor s 24 valji, ki je obetal okoli 2000 KM, v tekmovanje za močnejši motor pa se je kmalu vključila še tovarna Napier. Po konstrukciji, ki jo je zasnoval znani inženir Sidney Camm, glavni konstruktor v tovarni Hawker, so v letu 1938 izdelali prvi prototip, znan kot TORNADO.

Novi lovec je takrat predstavljal izreden dosežek in je imel celo vrsto prednosti pred hurricanom in celo pred spitfirom, zaradi nezanesljivega Rolls Roycovega motorja vulture, pa je bil med piloti pravi strah in trepet. Ko so nekako ob koncu leta 1939 uspešno zaključili preizkušanje novega 24-valjnega motorja Napier sabre, pa je letalsko ministrstvo brž ukrepalo in zaradi nenehnih zastojev pri Hawkerjevih tornadih celotno pogodbo za tisoč letal preneslo na tovarno GLOSTER. Tu pa so pričeli serijsko izdelovati letala po Hawkerjevi konstrukciji, le da so jih opremljali z novimi motorji sabre. Novo letalo, katerega prototip je prvič poletel junija 1940, je dobilo tudi novo ime: TYPHOON.

Samo letalo je bilo v mehanskem smislu zelo čvrsto. Imelo je močan trup ter velika in debela krila z nizko specifično obremenitvijo. lzjemno močno in stabilno podvozje, ki se je zapiralo navznoter, je omogočalo, da so lahko typhoone uporabljali tudi na slabših in pomožnih letališčih. Pilot je bil dobro zaščiten, od spredaj s 30 mm debelo ploščo iz oklepnega stekla, od zadaj pa z jeklenim oklepom debeline 10 mm. Bencinski tanki v krilih in trupu, ki so s svojo prostornino omogočali doseg okoli 900 kilometrov, so bili prevlečeni z gumijasto oblogo, ki se je - če so jo prebile navadne strojnične krogle - stisnila. Praznina v bencinskih rezervoarjih je bila izpolnjena z ogljikovim monoksidom oziroma izpušnimi plini, ki so preprečevali vžig. Kabina je bila udobna in pilot je moral paziti na preko sto instrumentov, ročic in stikal, ki so služili za krmarjenje letala in kontrolo motorja. Ker so izpušni plini uhajali v kabino, so morali piloti stalno vdihavati kisik in nositi kisikovo masko, kar je bilo še posebno poleti zelo neugodno. Glede na to, da je typhoon izvrševal večino bojnih nalog na sorazmerno majhnih višinah, so se piloti skoraj vedno kuhali v znoju in topli struji izpušnih plinov.

Najpomembnejša ter najštevilnejša, hkrati pa tudi zadnja izpeljanka typhoona je bila Mk IB, ki je imela vgrajen izboljšan motor sabre IIC z 2260 KM. Letalo je čez krila merilo 12.68, v dolžino 9.73 metra, tehtalo je preko 6000 kilogramov, kljub svoji velikosti in teži pa je bilo zelo trd nasprotnik za nemške Messerschmitte. Typhoon je bil zelo divje in strahovito hitro letalo, saj je na višini 4000 metrov dosegal hitrost nad 670 km/h, zaradi česar je prekašal tudi prve Focke Wulfe, ki so se na vročem zračnem bojišču pojavili nekako istočasno. V lovski varianti so njegovo oborožitev sestavljali štirje topovi kalibra 20 mm, ki so bili vgrajeni v krila in naravnani na reglažno razdaljo 300 metrov. Nekaj letal te izpeljanke je bilo opremljenih tudi z dvanajstimi strojnicami kalibra 7.7 mm s po 500 naboji, vendar pa je bila skoraj polovica izdelanih typhoonov namenjena izvrševanju jurišnih nalog. V ta namen so imeli pod krili še osem raketnih izstrelkov kalibra 75 mm ali največ 1000 kg bomb. Ko so se takšni typhooni konec leta 1941 pojavili na kanalskem zračnem bojišču, pa so se kljub tehničnim in taktičnim prednostim pred nemškimi letali, pokazale tudi njihove slabe strani. Poleg težav, ki so jih imeli piloti pri obvladovanju oziroma pilotiranju temperamentnega letala, so nastopili problemi tudi pri vzdrževanju typhoonov. Po nekaj sto urah letenja je bilo več letal nesposobnih za letenje zaradi okvar na motorjih, kot pa zaradi poškodb od sovražnika. lz teh razlogov so bili typhooni po letu 1943 manj izpostavljeni zračnim bojem ter so v glavnem služili le še kot jurišniki in lovski bombniki.

Vsega skupaj je bilo izdelanih okoli 3400 typhoonov različnih izvedb, ki so služili vso vojno, čeprav so jih v R.A.F. proti koncu vojne zamenjali z boljšimi nasledniki TEMPESTI. V svoji kratki zgodovini so se typhooni najbolje izkazali junija leta 1944 med zavezniškim izkrcanjem v Normandiji. Na tem bojišču so nosili največje breme operativnega delovanja in njim pripada glavna zasluga za 90% z letali uničenih nemških oklepnih in motornih vozil, ladij, lokomotiv, mostov ter skladišč... Zaradi velike hitrosti so bili typhooni uspešni tudi pri uničevanju nemških letečih bomb V-1 leta 1944, njihovo taktiko pri tem pa so kasneje do potankosti izpilili piloti tempestov.

Z nadaljnjim razvojem, ki bi potreboval svoj čas, bi se dalo iz tega sicer grobega letala napraviti enega najboljših lovcev druge svetovne vojne. Ker pa je bil ta čas mnogo prekratek, saj so medtem pri Hawkerju in Glosterju posvetili ves svoj čas razvoju drugih letal, predvsem tempesta in reaktivnega meteorja, je šel typhoon v pozabo še preden so bile odstranjene običajne pomanjkljivosti in otroške bolezni, ki se nujno pojavijo na začetku razvoja vsakega letala.

| fotogalerija | na vrh strani | nazaj na kazalo |