4.2.4. HAWKER tempest

Lovska letala znane britanske tovarne letal Hawker so že od nekdaj nosila imena viharjev: hurricane, tornado, typhoon in slednjič tudi tempest. Le-ta pa ni bil le najmodernejši lovec R.A.F., temveč je prekašal tudi večino zavezniških in nemških lovskih letal tistega časa. Glavni Hawkerjev inženir, konstruktor Sidney Camm, oče slovitega hurricana je v šestih mesecih z nekakšnim križanjem robustnih predhodnikov, to je typhoona in tornada, ter z izdatnim izkoriščanjem novejših odkritij aerodinamike, razvil povsem novo letalo, ki je postalo znanilec novega obdobja vojne v zraku nad Evropo. Najpomembnejši tempestov adut je bila hitrost, ki jo je zagotavljal mogočni vrstni motor NAPIER sabre, ki je s štiriindvajsetimi, v obliki črke H razvrščenimi valji razvijal preko 2500 KM (zaradi silno spremenljivih zmogljivosti motorja se je največja moč gibala med 2500 in 3000 KM). Pri konstruiranju novega letala je Sidney Camm podaljšal trup typhoona na 10.3 metra, tako da je vanj spravil še 400 litrov goriva. Dvignil mu je kolesa, da je lahko uporabil ogromen štirikraki vijak s premerom štirih metrov. Z razmakom tankih oljno pnevmatičnih nog na pet metrov je izboljšal stabilnost letala pri vožnji po tleh, pri Dunlopu pa so nalašč za tempesta izdelali izredno majhne pnevmatike. Eliptična tempestova krila so bila zelo tanka zato so morali konstruirati posebne topove kalibra 20 mm, ki so predstavljali glavno tempestovo oborožitev. Štirje takšni topovi s po 800 naboji v krilih so pomenili skoraj dvajset sekund neprekinjenega ognja (za primerjavo 14 sekund ognja pri spitfiru).

Konstruktor je zaradi pritoževanja pilotov po slabem razgledu kabino tempesta pokril s kapljičastim pokrovom, ki je proti koncu vojne postal tako rekoč obvezen del vsakega lovskega letala, saj je omogočal 360° razgled. Spremembe so izvedli tudi na repnih površinah, kjer so površino smernega repa skoraj podvojili, da bi zagotovili brezhibno stabilnost pri največjih hitrostih, ter temeljito proučili sistem zakrilc, ki so se širila vzdolž skoraj celega zadnjega dela krila, da bi bil pristanek zaradi tempestovih visokih hitrosti kar najbolj varen. Pri predelavi se konstruktorji niso izognili ničemur, samo da bi tempestu omogočili največjo hitrost blizu zemlje in v srednjih višinah, pri čemer so celo dodatne rezervoarje oblikovali s posebno skrbnostjo, upoštevajoč jih kot celoto s krilom. Rezultat je bilo čudovito orožje za vojno v zraku in ni pretirano reči, da so tempesti, ko so se leta 1944 pojavili nad Evropo, v kritičnih mesecih obvladovali bojišče.

Tempest je bil precej veliko letalo z razponom preko kril 12.5 metra, zato ne preseneča njegova teža, ki je pri polno otovorjenem letalu dosegala 7000 kilogramov. Razpolagal pa je, zahvaljujoč največ 2850 KM v motorju, s precejšnjim viškom moči in zato je bil njegov pospešek naravnost neverjeten. Pilotiranje je bilo seveda silno zahtevno, vendar so tempestove zmogljivosti to izravnale:

Z akcijskim radijem 800 kilometrov, štirimi topovi kalibra 20 mm in s 1800 litri 150 oktanskega goriva v rezervoarjih je bil tempest idealen dnevni lovec, ki pa je bil uspešen tudi kot lovski bombnik. V tem primeru je bil oborožen še z osmimi raketnimi izstrelki po 30 kg ali dvema bombama po 450 kg. Za razliko od typhoonov, ki so se najbolj izkazali v času med invazijo zaveznikov leta 1944, pa so bili tempesti najbolj aktivni v času po tem dogodku, ko so Otok začele ogrožati nemške leteče bombe iz izstrelišč ob baltiški obali. Zaradi nedosegljive hitrosti in pospeškov je bil tempest edino zavezniško letalo, ki je bilo za to nalogo najprimernejše, saj jih je igraje dohiteval in z veliko učinkovitostjo tudi onesposobljal.

| fotogalerija | na vrh strani | nazaj na kazalo |