4.2.5. AVRO lancaster

Zgodba o najuspešnejšem britanskem težkem bombniku druge svetovne vojne se začenja maja 1936, ko so se na letališčih v Angliji že pojavljali prototipi prve generacije modernih težkih dvomotornih bombnikov, ali pa so jih vsaj pospešeno končevali. Po treh letih nacistične vladavine v Nemčiji (od 1933) je bilo namreč povsem jasno, da se vojni ne bo mogoče izogniti, da pa se bo najbrž začela po letu 1940, ko ti moderni bombniki ne bodo več najboljši. Predvsem bi morali biti hitrejši in bi morali nositi več kot 2000 kilogramov bomb.

V britanski tovarni AVRO so pod vodstvom glavnega konstruktorja Roya Chadwicka z novimi, precej močnejšimi motorji Rolls Royce, ki naj bi te pomanjkljivosti odpravili, opremili nov dvomotorni bombnik manchaster. Pri preizkušanju prototipa se je pokazalo, da je novo letalo v zraku zelo nestabilno, motorji pa neučinkoviti, zato so bili prisiljeni bombnik predelati. Pri tem so še vedno uporabili 75% sestavnih delov manchastra, za pogon letala pa uporabili štiri, že v spitfiru in hurricanu preizkušene motorje Rolls Royce merlin. Ker se je lancaster, kot se je uradno imenoval nov bombnik, pokazal za izredno uspešnega, je britansko bombniško letalstvo takoj naročilo velike količine novih štirimotornikov, kar pa je pri Avru zahtevalo reorganizacijo celotne proizvodnje. Nastala je tako imenovana proizvodna divizija lancastrov, v katero so bile vključene matična tovarna Avro, poleg nje pa še štiri glavne koprodukcijske tovarne: Metrovick, Armstrong Whitworth, Austin in Vickers Armstrong ter okoli 600 kooperantov. Do decembra 1945 so vključno s prototipi izdelali 7377 lancastrov.

Lancaster je bil sestavljen iz približno 55000 delov, za izdelavo enega letala pa je bilo potrebnih okrog pol milijona zahtevnih delovnih operacij, za kar so potrebovali 36000 delovnih ur. Kljub navidez visokim številkam pa je bilo vse to še vedno manj časa v primerjavi z drugimi konkurenčnimi štirimotorniki, na primer Handley Page halifaxom ali Short stirlingom. Svoji velikosti navkljub, za ta čas nenavadno velikim razponom 31 metrov in normalni vzletni teži okoli 27 ton, pa je bil lancaster na pogled dokaj estetsko letalo. Kovinski trup je imel približno eliptični presek, izdelan pa je bil iz petih sestavnih delov, ki so jih združili pri končni montaži. V trupu je bil izredno obsežen prostor za bombe - okoli deset kubičnih metrov. Podvozje je imelo dve glavni kolesi premera 1.67 metra, ki ju je uvlačila hidravlika in neuvlačljivo repno kolo. Motorji so bili obešeni pod krilom in so zaradi majhnih čelnih ploskev povzročali le majhen zračni upor, tako da je lancaster dosegal dokaj visoke hitrosti do 442 km/h v višini 4570 metrov in pri polni obtežitvi.

R.A.F. so krvave izkušnje izučile, kako ranljivi so slabo oboroženi bombniki, zato je iz lancastra kar sršelo strojničnih cevi – deset strojnic kalibra 7.7 mm, ki naj bi odbijale napade nemških lovcev in omogočale letalu preboj skozi nemško zračno obrambo. S posadko osmih mož in največjim bombnim tovorom 9980 kilogramov je lahko letel 2780 kilometrov daleč. Le malo je uspešnih letal druge svetovne vojne, ki bi imela tako malo razvojnih različic kot lancaster. Od prvega pa vse do zadnjega serijskega lancastra se gradnja praktično ni spremenila, če seveda odštejemo opremo, oborožitev in motorje. Do zamenjave slednjih je prišlo zaradi bojazni, če bi iz tega ali onega razloga usahnili dotoki merlinov, ki so jih potrebovali predvsem za lovce spitfire in hurricane:

  1. lancaster Mk I je imel štiri motorje Rolls Royce merlin s po 1280 KM, izdelali pa so 3459 primerkov,
  2. lancaster Mk II je bil druga najštevilnejša izpeljanka, saj so jih izdelali 3039, poganjali pa so ga
    zvezdasti motorji Bristol hercules s po 1735 KM,
  3. lancaster Mk III pa je bil opremljen z licenčnimi merlini, ki so jih izdelovali v ZDA v tovarni Packard.

Lancaster je bil britanski bombnik, ki je vrnil milo za drago Tretjemu rajhu, ko je Luftwaffe leta 1940 tako neusmiljeno napadala angleška mesta. Pridobil si je sloves enega najhujših uničevalcev človeških življenj v drugi svetovni vojni. Za pilotiranje je bil krotek, ubogljiv in okreten - skratka idealen težek bombnik, ki je britanskim pilotom morda vlil kapljico upanja v uspešnost proti sovražniku, ki je v prvih letih vojne povzročal zaveznikom boleče izgube. Ker se podnevi piloti bombnikov niso mogli prebiti skozi močno nemško lovsko obrambo, je bila R.A.F. prisiljena napadati le ponoči. S tem pa so se Britanci znašli pred težavo, saj je bilo ponoči zelo težko zadeti cilj. Bili so na razpotju: ali prenehati z bombniško ofenzivo ali pa preiti na masovna bombardiranja, kar pomeni, da je bil cilj celo mesto in ne le določeni objekti v njem. Ta način maščevanja oziroma odgovarjanja na nemška bombardiranja iz leta 1940 in 1941 je bil v tistih težkih časih za Britance edini možni povračilni odgovor, čeprav so se po vojni veliko razvnemale razprave o upravičenosti odločitve R.A.F. Tako so se nad Nemčijo pričele pojavljati ogromne jate lancastrov in drugih težkih bombnikov, ki so štele tudi po več sto letal, kljub močni lovski spremljavi in novi taktiki pa so bile izgube včasih še vedno visoke.

Lancastri pa so se najbolj proslavili z napadi na jezove v zahodni Nemčiji maja 1943. Ti jezovi so bili izrednega pomena za industrijo in civilno prebivalstvo Porurja, ki je bilo glavna orožarna Nemčije. Za to nalogo so morali lancastre ustrezno predelati, da so lahko nosili posebej za ta namen izdelano, 4200 kg težko Wallisovo poskakujočo bombo velike rušilne moči. Za te akcije je bila določena posebna enota, 617. skupina R.A.F., ki ji je uspelo porušiti dva največja jezova v Porurju, Mohne in Sorpe.

| fotogalerija | na vrh strani | nazaj na kazalo |