4.2.6. DE HAVILLAND mosquito

Leseno čudo so mu zaradi pretežno lesene gradnje pravili vsi zavezniki razen Kanadčanov, ki so ga krstili za termitov sen. Bil je vsestransko letalo, ki so si ga konstruktorji zamislili kot hitro bombniško letalo, ki ga nasprotnikovi lovci ne bi mogli ujeti. Res je bil prva leta vojne najhitrejše letalo na bojiščih in šele proti koncu vojne so ga prehiteli najhitrejši nemški in zavezniški lovci. Ker so krog njegovih nalog počasi razširili, so ga koristno uporabljali skoraj na vseh bojiščih: postal je višinski in nižinski, dnevni in nočni bombnik, daljinski nočni bombnik, polagalec min, stezosledec, s topovi in raketami oboroženi jurišni lovec, prevoznik preskrbe ter hitro potniško letalo. lz De Havillandove tovarne je v desetih letih prišlo 7781 letal tega tipa, sestavne dele zanj pa je izdelovalo okoli 400 kooperantov po vsej Angliji.

To uspešno letalo se je rodilo leta 1940 na risalnih mizah glavnega konstruktorja Bishopa ter njegovega pomočnika Wilkinsa. Razlog, da so se pri De Havillandu odločili za leseno letalo je bil tudi v tem, da je imela tovarna v gradnji lesenih letal še največ izkušenj. Poleg tega pa je bilo že takrat jasno, da bo zaradi vojne primanjkovalo lahkih kovin, predvsem aluminija. Proizvodna tehnologija mosquita je bila prav tako drzna kot originalna zamisel o bombniku, ki ga ne bo mogel uloviti noben lovec. Teoretično je bilo leseno letalo v štiridesetih letih anarhizem, ki so se ga otepala vsa vojna letalstva. Vendar pa je bil mosquito natanko tista izjema, ki je to pravilo potrjevala. Njegov trup elipsastega preseka je bil grajen povsem drugače kot vsa dotedanja lesena letala. lzdelan je bil iz dveh lupinastih polovic, ki sta se stikali v navpični vzdolžni simetrijski ravnini trupa. Ti lupini so oblikovali na betonskem modelu in sta bili iz posebnega sendviča, to je debele plasti super lahkega južnoameriškega lesa balse med dvema plastema tankega vezanega lesa. Še pred zlepitvijo obeh polovic trupa so vanj vgradili večino opreme, tako da je bilo v zlepljenem trupu le še malo dela. Ves trup so nato prevlekli s posebnim, z barvo prepojenim platnom ter ga prepleskali. Celoten trup je šest mož izdelalo v šestih dneh. Tudi krilo je bilo izdelano iz lesa, vendar v enem kosu, vanj pa je bilo vgrajenih osem, med seboj povezanih rezervoarjev za gorivo. Repne površine so imele podobno izdelane lesene stabilizatorje in krmila iz kovinskih ogrodij, ki so bila prekrita s platnom. Obe kolesi sta bili skupaj s podvozjem popolnoma enaki in ju je bilo mogoče med seboj zamenjati, kar je olajševalo popravila.

Mosquitovi čisti obrisi od nosa do repa so povsem skrivali strup v njegovem želu. Le v lovski izpeljanki so iz nosa štrleli dušilci ognja štirih browningovih strojnic in včasih pod krili obešene bombe ali raketni izstrelki. Brez pretiravanja lahko trdimo, da je bil ravno britanski mosquito aerodinamično najbolj čisto letalo druge svetovne vojne. Prvi prototip novega letala je poletel novembra 1940, poganjala pa sta ga dva motorja Rolls Royce merlin s po 1250 KM. Prve različice so dosegale do 610 km/h v višini 5200 metrov, ob vzletni teži 9466 kg pa so lahko nosile do 900 kilogramov bomb (bombniška izpeljanka). Leseno dvosedežno letalo je imelo razpon kril 16.5 metra, dolžino 12.4 metra in višino 4.6 metra, kar ga je zaradi že zgoraj omenjenih zmogljivostih uvrščalo med srednje bombnike. Kasnejše bombniške izpeljanke so lahko v osrčje Nemčije ponesle 500 kg bomb več kot ameriška leteča trdnjava B 17 s 300 km/h hitreje (z dvema možema posadke in dvema motorjema za razliko od štirih motorjev in desetih mož posadke pri B 17).

Leta 1942 so se konstruktorji začeli ukvarjati z idejo o tako imenovanem univerzalnem mosquitu, ki bi lahko hkrati služil kot bombnik, nočni lovec, vsiljivec (letalo, ki se vrine v jato sovražnih bombnikov, jih spremlja domov in napade pri pristajanju), izvidnik ali lovski bombnik. Takšen mosquito je prvič poletel leta 1942 kot FB Mk VI in postal najštevilnejša izpeljanka. Osnovno oborožitev je imel enako kot nočni lovec štiri strojnice v nosu in štiri topove v trupu, poleg tega pa je še nosil štiri bombe po 113 kg (kasneje po 227 kg). Zaradi večje učinkovitosti so mosquite oboroževali tudi z osmimi raketnimi podkrilnimi izstrelki po 27 kg, s čimer so jih spremenili v zelo uspešno protiladijsko letalo. Pomembna izpeljanka mosquita je bila tudi fotografsko - izvidniška, ki je bila tako kot bombniška neoborožena, veliko pa je pripomogla k temu, da so bili zavezniki v Evropi, Burmi in JZ Pacifiku natančno in pravočasno obveščeni o vseh večjih sovražnikovih nakanah. Lovske izpeljanke mosquita so bile hrbtenica britanske nočne lovske obrambe, kjer so se z močno oborožitvijo in zanesljivimi radarji zelo dobro obnesle.

| fotogalerija | na vrh strani | nazaj na kazalo |