5.1. JAPONSKO LETALSTVO V DRUGI SVETOVNI VOJNI

Dejavnost japonskega vojnega letalstva v prvi svetovni vojni je bila relativno majhna, ker je bilo letalstvo v tem času še v povojih. Šele proti koncu vojne, natančneje leta 1917, so se začeli za letalsko industrijo zanimati trije takrat največji japonski koncerni: Mitsubishi, Nakajima in Kawasaki. Na njihovih razvojnih in proizvodnih zmogljivostih je kasneje temeljila zračna moč japonskega cesarstva.

Japonsko cesarstvo ni imelo enotnih zračnih sil, temveč je bilo letalstvo razdeljeno med kopensko vojsko, katere zračne sile so bile sprva močnejše in bolje opremljene (nastale maja 1925), ter med vojno mornarico. Zanimivo je, da niso Japonci niti pred niti med drugo svetovno vojno pomislili na ustanovitev samostojnega letalstva. Tudi mornariške pehote, kot so jo imeli na primer Američani, niso nikoli imeli - izbrane oddelke mornarice in kopenske vojske so izvežbali za amfibijsko vojskovanje in ti so opravljali naloge, ki so jih v tujih mornaricah opravljali marinci. Tako je pričela japonska industrija letal v dvajsetih letih tega stoletja izdelovati letala za potrebe mornarice in kopenske vojske.

Armadno letalstvo je takrat (1925) razpolagalo s tremi letalskimi šolami, 500 bojnimi letali ter približno 3700 oficirji in vojaki. V dvajsetih letih je bil program razvoja letal v japonski mornarici usmerjen v razvoj letal na letalonosilkah, prvi tipi takšnih letal pa so bili sicer domače izdelave, vendar narejeni po tujih načrtih, predvsem angleških in nemških.

Že leta 1930 so pričele zračne enote vojne mornarice opremljati z novimi tipi letal, ki so jih razvili japonski konstruktorji in ki so bili zelo uspešni. Leta 1932 se je pričelo letalstvo pospešeno razvijati, kar so diktirale potrebe po japonski agresiji na Kitajsko in Mongolsko narodno republiko. Na Kitajskem je bilo japonsko letalstvo znatno boljše, modernejše in učinkovitejše od kitajskega, medtem ko pa je bilo v Mongoliji proti sovjetskim zračnim silam celo podrejeno. Po letu 1940, ko je japonsko cesarsko vodstvo že predvidelo možnost ekspanzionistične politike proti jugu, kjer bi imela glavno besedo mornarica in njeno letalstvo, pa se je pričelo mornariško letalstvo tako številčno, kot tudi kakovostno krepiti. Še leta 1938 je armadno letalstvo razpolagalo z okoli 1500 letali, ki so bila nameščena na 33 zračnih bazah, mornarica pa s 1200 letali na 47 letalsko pomorskih bazah ter s šestimi letalonosilkami in 120 letali. Od takrat naprej so Japonci vlagali mnogo več sil in denarja v razvoj mornariškega letalstva, za razliko od Američanov ali Britancev, pri katerih je bilo težišče na armadnem (kopenskem) oziroma na samostojnem letalstvu.

Jeseni 1941 je japonsko kopensko letalstvo pretrpelo radikalnejše organizacijske spremembe. V pogledu oskrbovanja in administracije je bilo podrejeno vojnemu ministru, v pogledu mobilizacije in uporabe pa cesarskemu generalštabu. Bilo je formirano v divizije, brigade, polke in eskadrilje, razpolagalo pa je z okrog 1650 modernimi letali, ki so bila razporejena v bazah na Japonskem, na Kitajskem, Mandžuriji, Formozzi (Tajvan) in Koreji. V času pričetka druge svetovne vojne je bil znaten del enot kopenskega letalstva opremljen z novimi tipi letal (lovci Nakajima KI 43 hayabusa, težkimi bombniki Mitsubishi KI 21 II ter izvidniki in lahkimi bombniki Mitsubishi KI 46 I in KI 46 II), ki so bila hitrejša in modernejša od letal zahodnih držav. Celotno armadno letalstvo je bilo namenjeno podpori operacijam na kopnem in za letalsko zaščito kopnega.

Zračne sile mornarice so bile v sestavi japonske vojne mornarice in so ob pričetku vojne leta 1941 razpolagale s približno 3000 letali in hidroavioni, ki so bili razporejeni v štirih letalsko pomorskih flotah, na letalonosilkah (okrog 500 letal), kakšnih sto pa jih je bilo vkrcanih na vojnih ladjah. Mornariško letalstvo je bilo namenjeno za podporo flote, kasneje (proti koncu vojne) pa tudi za obrambo matičnega ozemlja, se pravi japonskega otočja. V svoji oborožitvi je imelo tedaj najboljše lovce na svetu, zere, torpednike Nakajima 85N, strmoglavce in bombnike Aichi D3A val, lahke in težke bombnike Mitsubishi G3M in G4M ter izvidniška letala.

Zanimivo je, da ni bilo nobenega tipa vojaškega letala, ki bi ga uporabljali v mornarici in armadi hkrati. Razlike v zahtevah so bile precejšnje in zato so eni in drugi trmasto vztrajali pri svojih tipih letal celo tedaj, ko jim jih je močno primanjkovalo in ko bi jim lahko letalska industrija pomagala s konkurenčnim tipom drugega rodu vojske. Lep primer za to je mornariški lovec zero. Ko ga je mornarica že preizkusila v vojni na Kitajskem leta 1936, se je armada še vedno ukvarjala s prototipi lovca hayabusa, ki je bil v marsičem občutno slabši od zera. Kakorkoli že, takšno nesodelovanje in rivalstvo zračnih sil armade in mornarice, ki je bilo na Japonskem morda najbolj prisotno, je Japonce drago stalo.

Japonska letalska industrija je pridobila zelo široko surovinsko bazo z japonskimi osvojitvami Mandžurije in severne Kitajske, kasneje pa s hitrimi in načrtovanimi osvajanji otokov na Tihem oceanu (do leta 1942). Kljub upadu proizvodnje jekla, litega železa in aluminija v času vojne, pa je japonski industriji uspelo celo povečati proizvodnjo letal iz leta 1943 na 1944 za 11500 primerkov. Kljub vsemu je bilo pomanjkanje letal v japonskem armadnem in mornariškem letalstvu prava kronična bolezen, ki ji industrija ni bila pravzaprav nikoli povsem kos. Vsega skupaj so Japonci od leta 1941 pa do konca vojna izdelali 67085 letal, od tega kar 52242 borbenih. Japonsko letalstvo je štelo v januarju 1942 2520 letal prve bojne črte in 78500 mož, januarja 1943 3200 letal in 84500 mož, januarja 1944 že 4050 letal in 117000 mož, januarja 1945 pa 4150 letal in 184250 mož. Ob neslavnem koncu vojne jim je ostalo okrog 9000 letal (od tega 4600 letal prve bojne črte in kakih 5000 letal, prirejenih za polete kamikazov), ki so bila v glavnem zastarela in primerna le še za šolanje novih pilotov.

 

1939/40

1941

1942

1943

1944

1945

SKUPAJ

JAPONSKA

9235

5088

8861

16693

28180

8263

76320

NEMČIJA

113514

ITALIJA

13253

skupaj sile trojnega pakta
203087

ZDA

319367

SZ

149500

VB

131550

skupaj zavezniki
600417
SKUPAJ IZDELANIH LETAL
803504

Čeprav pa je bilo japonsko letalstvo, gledano kot celota, vseskozi eno najmodernejših na svetu (veliko je k temu pripomogel odlični lovec zero), pa je začelo po letu 1942 zaradi velikih izgub izgubljati svojo udarno moč, ker so bile možnosti izpopolnjevanja in razvoja novih letal skoraj popolnoma onemogočene. Do konca leta 1942 je mornarica izgubila 872 letal, a ji je komaj uspelo zapolniti izgube, pa še to na račun rezerv. Nadaljnji razvoj japonskega letalstva se je vršil v smeri modifikacije obstoječih tipov (v mornarici), delno pa tudi na razvoju novih tipov letal (v armadi).