5.3. ŠOLANJE JAPONSKIH MORNARIŠKIH PILOTOV

Sredi tridesetih let tega stoletja so se vsi mornariški letalci izučili v mornariški letalski šoli v Cučiuri, osemdeset kilometrov severovzhodno od Tokia. Trije razredi gojencev so hkrati obiskovali šolo: podporočniki, ki so končali mornariško akademijo v Eta Džimi na zahodu Japonske, podčastniki, ki so že bili v službi, ter mladi fantje, v bistvu še najstniki, ki so se bili pripravljeni začeti učiti za svojo mornariško službo kot pilotski učenci. Ko se je japonsko cesarstvo zapletlo v odločilno vojno z ZDA decembra leta 1941, je njena mornarica svoje šole za urjenje pilotov razširila v brezupen poskus, da bi kot po tekočem traku izšolala vojne pilote, saj je vojna zahtevala vedno več žrtev med mladimi letalci. Leta 1937 je bil ta koncept množičnega šolanja še nekaj povsem neznanega. Urjenje pilotov je bilo do kraja dognano in zato so lahko le najbolj sposobni kandidati iz vse populacije upali, da jih bodo vzeli vsaj v širši izbor. Kriteriji za sprejem v šole so bili strahotno strogi, skoraj nečloveški, o čemer najbolje priča podatek, da so leta 1937 na že omenjeni šoli za mornariške letalce v Cučiuri od 1500 prijavljenih oziroma upajočih mladeničev za pilotski razred izbrali komaj 70 fantov. Poleg temeljitega teoretičnega znanja o letalih je moral vsak gojenec tudi praktično obvladati vse tehnike letenja, načine vzdrževanja letal in kar je bilo še najtežje in strah vzbujajoče, moral je biti telesno dovolj močan in vzdržljiv, da je lahko prestal vse tečaje telesne vzgoje. Ta tečaj je vključeval številne panoge, s katerimi naj bi si piloti izboljšali reflekse, vzdržljivost, obvladovanje nenadnih in točnih gibov, ravnotežje... Največ pozornosti so posvečali rokoborbi, plavanju in potapljanju, skakanju in parterni gimnastiki. Takšne fizične zahteve v urjenju so omogočile pilotom, da so razvili presenetljiv občutek za ravnotežje in koordinacijo mišičja, kar naj bi jim dalo prednost pred nasprotnikovimi piloti. Vsak gojenec je bil seveda obdarjen tudi z izrednim vidom, ki je bil že ena osnovnih zahtev pri prijavi.

Vendar pa se kljub že opravljenemu izboru med 1500 prijavljenimi, kjer so šolanje omogočili le 70 mladeničem, tudi tem ni vsem uspelo prebiti skozi naporne urnike šole in večina jih je bila še pred končanim šolanjem odpuščena (če ostanemo pri šoli v Cučiuri - leta 1937 je od izbranih 70 mladeničev le 25 gojencev uspešno zaključilo šolanje in postalo lovski pilot). Zaradi izjemno strogih kriterijev pri šolanju japonskih pilotov je mornarica v tridesetih letih izšolala le okoli 100 pilotov, ki naj bi bili popolnoma sposobni za zračne boje. Strogo rešetanje in izključevanje iz letalskih šol je tako zbilo nekaj tisoč povsem sposobnih študentov na smešno nizko število 100 ali celo manj pilotov. Če bi imela japonska mornarica več denarja za svoje šolske programe in če bi vsaj malo popustila v svojem neznosnem režimu pri izbiranju novih pilotskih učencev, bi pot japonskega cesarstva oziroma Japoncev v drugi svetovni vojni ne bila tako trnova in mučna. Ni dvoma, da bi bil konec nespremenjen, vendar porazi, ki so jih v zadnjih letih vojne utrpele japonske letalske enote, ne bi bili tako boleči. Šele ko se je spopad na Tihem oceanu resnično začel in ko so strahotne izgube med šolanimi piloti razkrile vznemirljivo potrebo po vse močnejšem dotoku novih, je mornarica popustila v svojem nesmiselno strogem načinu šolanja. Zavezniki, predvsem ZDA s svojim ogromnim industrijskim potencialom, so bile za Japonsko premočan nasprotnik in izgube med japonskimi piloti so pričele strahoviti naraščati, tedaj pa tudi mornarica z milejšim načinom šolanja ni mogla več pomagati letalstvu. Usposobljenost tistih lovskih pilotov, ki so jih japonske letalske šole vzgojile med vojno je bila vprašljiva in zato tudi nove izgube niso izostale. Kot zadnji, za zavezniško pojmovanje brezupen in samomorilski poskus kar najbolj onesposobiti sovražnika s čim manj žrtvami in stroški, so se leta 1944 pojavili kamikaze, ki pa s svojim smrtonosnim poslanstvom niso vplivali na potek, še manj pa na končni izid vojne.

Japonski lovski piloti so dosegli večino svojih zmag v času vojne na Kitajskem (od leta 1936) ter v prvih letih druge svetovne vojne, ko jim je premoč zagotavljal zero, simbol japonske vojne moči. Poletu 1942 so začele ZDA na bojišča na Pacifiku pošiljati ogromne količine novih lovskih letal, ki so po trdnosti, hitrosti in dosegu daleč prekašala vsa dotedanja letala japonskega cesarstva in izgube niso izostale tudi pri najboljših japonskih asih (glej poglavje o lovskih pilotih).