5.4. KAMIKAZE - božji veter

Beseda kamikaze izhaja iz japonščine kami - bog, božanski in kaze - veter in ima svoje pomenske korenine v stari zgodovini japonskega cesarstva. Kamikaze (v tem pomenu močan veter, neurje, poslano od Boga – božji veter) naj bi po legendah namreč do druge svetovne vojne že dvakrat rešil Japonsko. lz starih zapiskov je razvidno, da je leta 1274 in 1281 potisnil sovražno ladjevje daleč stran od japonske obale in s tem prizanesel cesarstvu dežele vzhajajočega sonca gotovo uničenje. Nov pomen pa je beseda proti koncu druge svetovne vojne, ko se je jeseni 1944 ogromno angloameriško ladjevje bližalo Filipinom z namenom pomorskega desanta oziroma invazije na japonske položaje. Japonci so se napadu nameravali upreti z vsemi razpoložljivimi sredstvi, odločilno vlogo pa naj bi odigrale posebne enote pilotov kamikaz, ki naj bi s svojimi samomorilskimi akcijami onesposobili ameriške letalonosilke in tako torej že tretjič rešili japonsko cesarstvo. S tem je beseda, ki je odslej označevala napad z letalom, letalom - bombo ali jadrilico - bombo, pri čemer pilot zavestno žrtvuje svoje življenje s samouničenjem, dobila nov pomen.

Še pred pričetkom druge svetovne vojne se je veliko pisalo in govorilo o tem, da bodo Japonci v zračnem vojskovanju uporabili takšno taktiko napada, vendar v prvih vojnih letih do realizacije še ni prišlo. Na začetku leta 1944, ko so zavezniki na Pacifiku že prevzeli iniciativo, prešli iz defenzive v ofenzivo in pričeli japonskim oboroženim silam zadajati hude izgube, so se nekateri fanatični piloti v odločnosti, da za vsako ceno izvršijo zadano nalogo, zrušili z letalom in tovorom na določene vojaške cilje. Tako je mornariški pilot Terauči aprila 1944 preprečil potopitev japonske ladje v konvoju s tem, da se je zavestno zaletel v torpedo, lansiran z ameriške ladje, uspešen pa je bil tudi major Kapušige Takati, ki se je nekaj dni kasneje zrušil na ameriški rušilec in ga potopil. Sredi leta 1944 so prišli iz vrst japonske vojne mornarice prvi predlogi za organiziranje specialnih enot za izvrševanje takšnih napadov, vendar pa je vrhovno poveljstvo izdalo ukaz o formiranju novih enot šele po porazu v bitki v Filipinskem morju junija 1944, po katerem je za Japonsko nastopila res kritična situacija. Nalogo organiziranja enot samomorilskih pilotov je prevzel admiral Takodžiro Oniši, poveljnik japonskega letalstva na Filipinih, ki je 20. oktobra 1944 iz sestava svoje flote formiral prvo enoto te vrste - 201. zračno mornariško divizijo, medtem ko je bil general Kavabe vodja poletov kamikazov v cesarskem glavnem štabu. Japonci so pričakovali, da se bo čudež iz 13. stoletja ponovil in da bodo s temi enotami zadali Angloamerikancem odločilne izgube in preprečili njihovo prodiranje in invazijo na Japonsko.

V vseh vojnih letalstvih sveta je veljalo nenapisano pravilo, da naj pilot, ki ima poškodovano letalo in je na odprtem morju daleč proč od svojega letalskega oporišča – torej nima možnosti za vrnitev domov in preživetje - strmoglavi in se raztrešči na nasprotnikovi prevozni ali vojni ladji. To je bilo povsem razumljivo, vendar biti kamikaze ni bilo isto. Operacija KAMIKAZE je bila zelo premišljena in skrbno načrtovana kampanja, za katero so se sprva prostovoljno odločili piloti in mornarji japonskih oboroženih sil. Kamikaze so dajali japonskemu narodu neverjetno novo moč. Njihova učinkovitost se je jasno pokazala na številnih sovražnih vojnih in transportnih ladjah, saj so kamikaze potopili več ladij, tako navadnih rušilcev kot tudi letalonosilk, kot jih je dotlej uničila japonska mornarica z vsem svojim orožjem skupaj. Kljub neizogibni smrti pa se je vse več mladih japonskih mladeničev odločilo za polete kamikaz, kajti to za njih ni bil samomor, niso umirali zastonj, kot so si njihovo početje razlagali zavezniki. Vse skupaj je bilo povezano s vprašanjem časti, saj so pilote kamikaz smatrali skoraj za svetnike, njihove družine pa so po smrti pilota dobivale državno pokojnino in odlikovanja ter bile deležne posebnih časti.

Japonsko pojmovanje akcij kamikaz pa je bilo v vseh pogledih absolutno drugačno od zahodnega (evropskega ali ameriškega):

Sprva so enote kamikaz sestavljali piloti - prostovoljci, kasneje pa so jih za akcije določali tudi prisilno, to je po službeni dolžnosti. V tem primeru so izbirali slabše in manj izkušene mlade pilote, celo začetnike, da bi se bolj izurjeni in zanesljivejši lovski piloti ohranili za obrambo Japonske. Moralni problem, namreč določanje vojakov za samomorilske akcije brez kakršnihkoli možnosti za preživetje, pa ni mogla rešiti niti propaganda samurajskega duha in izkazovanje velikih časti družinam umrlih, čeprav je bil takšen duh v japonskih oboroženih silah še vedno precej močan. Na silo določeni piloti, ki so bili s tem praktično obsojeni na smrt, so se pričeli vedno bolj pogosto izmikati zadanim nalogam kamikaz in niso bili redki primeri, ko so se posamezniki vračali z misije, češ da niso mogli najti svojega cilja. Da bi se takšno ravnanje, ki je dajalo slab vzgled ostalim in ki je hkrati slabilo vpliv cesarja, dolgoletno tradicijo in ideologijo na Japonskem, onemogočilo, so v vrhovnem poveljstvu uvedli nove mere (letalo - bombo so napolnili z gorivom le za let v eno smer, to je samo do cilja, ali pa so akcije kamikaz spremljala še spremljevalna letala, ki so varovala neokretne in počasne lovce s piloti kamikaz in kasneje poročala o uspehih misije...).

Prvi organizirani napad kamikaze je bil izvršen 25. oktobra 1944 na ameriške pomorske sile pri izkrcanju na Filipinih. V tem času so bile enote kamikaz vključene v specialne enote za jurišna dejanja (imenovane tudi Tukubetsi Kogeki Tai ali skrajšano Tokko Tai), ki jim je poveljeval admiral Ugaki. Piloti kamikaz so dobili posebne uniforme s specialnimi oznakami in usnjene pilotske kape, preko katere so imeli zavezano ruto z japonsko zastavo. Njihovi napadi so se pokazali za mnogo bolj učinkovite od konvencionalnih (torej ne samomorilskih), saj so v že omenjeni bitki ob obali Filipinskega otočja (bitka za zaliv Leyte) potopili 11, poškodovali pa kar 89 vojnih ladij ameriške mornarice. Vendar pa tudi uspehi kamikaz v bitki za Okinawo (aprila 1945), kjer so po ameriških podatkih opravili približno 1900 bojnih poletov (od tega samo mornarica 1050, armada pa 850), potopili 18 ameriških vojnih ladij ter jih poškodovali 198, niso mogli več odločilneje vplivati na potek vojne.

Za kamikaze je veljalo, da jih je bilo premalo in da so bili prepozni, tako da kljub krvavemu davku, ki so ga plačali, niso mogli zaustaviti pošastne moči, ki so jo proti Japonski nagrmadile ZDA - Američani so bili preštevilčni, premočni in predaleč na svojem bojnem pohodu. Eden najpomembnejših adutov japonskih samomorilskih pilotov je bil moralni vpliv na nasprotnika, zaradi česar so morali Anglo-američani angažirati velike sile lovskega mornariškega letalstva za zaščito svojega ladjevja in povečati njihovo protiletalsko obrambo. Vendar pa so kljub vsem naporom za povečanje varnosti in obrambe ladij, zavezniki na Tihem oceanu zaradi vedno večjega števila kamikaz še vedno doživljali relativno hude izgube.

Po podatkih zbranih po končani vojni so Japonci v drugi svetovni vojni uporabili 2314 letal za misije “božjega vetra” (od skupno 4615), od katerih pa je le 474 ali 16% zadelo cilj in skupno potopilo 34, poškodovalo pa 268 ameriških ladij. Po kapitulaciji Japonske je bilo tudi ugotovljeno, da je imela samo vojna mornarica japonskega cesarstva kot pripadnike enot kamikaz registriranih 2519 oficirjev in pilotov ter da je ostalo še 5400 letal - bomb in jadrilic - bomb, ki so bile še pripravljene za obrambo matičnega ozemlja. Poleg takšnih kamikaz, ki so poleteli proti sovražniku z 250 kilogramsko bombo pod trupom svojega letala, kasneje pa tudi s predelanimi eno ali dvomotornimi lovci ali bombniki (letalo - bomba), pa so Japonci razvili tudi drugačne, še bolj specializirane in posebej v ta namen konstruirane tipe samomorilskih letal.

V prvem primeru je šlo za leteče bombe oziroma jadrilice - bombe tipa JOKOSUKA MXY 7 Jinrai Butai (božanski grom), ki so jih Američani imenovali kar baka (norec). Z namenom zadržati ameriške mornariške sile za vsako ceno in se pri tem zateči k najskrajnejšim sredstvom, je leta 1944 podporočnik Micuo Ohta izdelal načrt za pilotirano letečo bombo. Na prvi pogled je bilo to miniaturno raketno letalo z docela kovinsko konstrukcijo, nizkokrilec z dvojnim smernim krmilom in izbočeno prozorno kabino. V nosu šest metrov dolgega valjastega trupa je bilo 1200 kilogramov eksploziva TNT, ki se je vžigal s petimi detonatorji - z enim avtomatičnim s propelerčkom v nosu in štirimi inercijskimi v eksplozivu, ki jih je sprožil pilot potem, ko ga je odvrglo nosilno letalo. OHKA ali češnjev cvet, kot so tudi imenovali to samomorilsko orožje, z razponom kril pet metrov in z zmogljivostjo petih raket, ki so jo poganjale, ni zmogla leteti več kot 70 km daleč. Zato so jih na prizorišče napada pripeljali pod trebuhi dvomotornih bombnikov Mitsubishi G4M, ki so vsak svoj tovor odvrgli na višini okrog 8000 metrov. Pri letu je pilot s tremi raketnimi motorji dosegel v strmoglavem poletu do 1000 km/h, problemi v zvezi s kritično hitrostjo (zvočni zid) pa so pilotom kamikaze še oteževali njihovo nalogo. Ker je imel pilot od trenutka, ko ga je letalo odvrglo, pa do treska v cilj le pet minut časa, pri čemer je moral biti za obvladovanje nestabilnega letala tudi precej fizično močan, so takšne akcije zaupali le najbolj izkušenim možem. Vsega skupaj so izdelali okrog 800 bomb tega tipa (okrog 300 so jih takoj začasno uskladiščili v podzemeljskih hangarjih na Okinawi) in jih prvič uporabili v bojih 2l. marca 1945.

Zadnji bojni polet kamikaz je bil izvršen 9. avgusta 1945, se pravi že po usodnem bombardiranju Hirošime in Nagasakija, ko se je admiral Ugaki raztreščil na ameriški letalonosilki Savo Island. S tem dogodkom so bila zavezniška poročila o številnih napadih japonskih samomorilskih pilotih končana, kajti nekaj dni pozneje je Japonska položila orožje.

Zahodnemu svetu popolnoma nesprejemljivo in nerazumljivo ideologijo japonskega fanatizma v vojni, kjer je bilo uporabljeno najbolj moderno orožje in vsi znanstveni dosežki (radar, na daljavo vodene rakete, atomske bombe in podobno), pa so zavezniki kljub vsemu sprejemali z vljudno skeptičnostjo.