5.5.2. MITSUBISHI A6M zero

Če je kjerkoli in kdajkoli na svetu kakšno letalo simboliziralo vso letalsko moč kake države, je bil to zanesljivo Mitsubishi A6M reisen (rei sentoki) - japonski lovec zero. To, do leta 1942 skoraj nepremagljivo mornariško letalo, ki je decembra 1941 v ameriški tihomorski bazi na Havajih (Pearl Harbor), napovedalo nove čase za mornariško letalstvo in pomagalo ustvarjati mit o japonski nepremagljivosti, je bilo za Japonce to, kar sta bila spitfire za Angleže in Messerschmitt Bf 109 za Nemce. Do tistega usodnega 7. decembra 1941 so bili ameriška javnost, piloti in tudi strokovni kadri povsem prepričani o zastarelosti in vsesplošni neučinkovitosti japonskega vojnega letalstva. Bili so mnenja, da imajo Japonci le stare dvokrilne ali enokrilne, s platnom prevlečene lovce z neuvlačljivim podvozjem, ki nimajo nobenega upanja, da bi preživeli spopade z USAF. To mnenje so podpirale strokovne revije ter številni tehnični in vojaški strokovnjaki, ki so tovrstna ameriška stališča posebej za pilote natisnili v priročniku. Tam je bilo japonsko vojno letalstvo predstavljeno približno takole:

“Japonci nad Kitajsko letijo v starih škatlah. Še največ boste srečali neoboroženih prevoznih letal. Upamo, da veste, da Japonci slovijo po svoji nesposobnosti za pilote. ln vsi nosijo očala...”

Kaj kmalu pa so morali priznati svojo zmoto, saj so japonski zeri popolnoma obvladovali bojišče nad Pacifikom, v največji meri po zaslugi njihovih zmogljivosti, saj so skoraj v vsem prekašali ameriška letala tistega časa. Skrivnost zera je bila v njegovi izredno lahki, hkrati pa tudi trdni konstrukciji. Namesto da bi ga projektirali po ločenih delih, trup, krila repne površine, motor..., nato pa montirali, je bil zero zgrajen kot celota, to je iz enega kosa, ali natančneje iz dveh integralnih delov. Nosilec motorja in osrednji del trupa s pilotovim sedežem sta skupaj s krilom tvorila prvo trdno celoto, ob kateri pa je stala druga celota, ki je obsegala zadnji del trupa in repne površine. Vsi drugi letalski inženirji bi rekli, da je takšna gradnja glede na racionalnost proizvodnje nesmisel. Morda to drži, res pa je tudi, da je bilo izdelanih vsega skupaj približno 10000 zerov, od tega samo v treh letih proizvodnje v tovarni v Nagoji preko 7000.

Tako grajeno letalo je bilo za 45% lažje, tako da je zero tehtal le 1780 kg, kar je predstavljalo le tretjino teže ameriškega lovca thunderbolta ter britanskega typhoona in tempesta. Glavni konstruktor pri Mitsubishiju Džiro Horikoši je tako z vsestransko uporabo lahke kovine, imenovane extra super duraluminij, ustvaril trdno in hkrati lahko konstrukcijo. V izdelavi in uporabi takšnih posebno lahkih kovin do skrajne meje njihovih odpornosti, so postali Japonci pravi mojstri. Za novega lovca je Horikoši uporabil dokaj močan, štirinajst valjni zvezdast motor Nakajima sakae (1315 KM). S tem motorjem, dvostopenjskim kompresorjem, uplinjačem, ki je omogočal let na hrbtu in trikrakim propelerjem Mitsubishi hamilton s premerom 3.1 metra, je zero dosegal največ 544 km/h v višini 6000 metrov. Glede na to, da je bil zero mornariški lovec, namenjen operiranju z letalonosilk, je bil ustrezno opremljen (pristajalne kljuke, nepredušne zračne komore v krilih, ki so pomagale, da se letalo v primeru sestrelitve in pristanku v morju ni prehitro potopilo...).

To sicer brezhibno lovsko letalo, katerega konstrukcija je bila vrsta kompromisov, pa je imelo precej hudo napako, ki ga je naposled stala mit o nepremagljivosti. Japonski inženirji, ki so zera ustvarili, so namreč v njem videli le orožje za napad, niso pa poskrbeli za njegovo varnost in obrambo. Delno je bilo za to pomanjkljivost zera krivo celo poveljstvo mornarice, ki Horikošiju vse do leta 1945 ni dovolilo uporabiti močnejših motorjev, kar bi zaradi presežka moči gotovo dopuščalo vgradnjo oklepnih plošč za pilotom in v rezervoarjih. Tako pa je bil zero napadalno letalo, ki je moralo zmagati še preden bi se lahko sovražnik pognal v protinapad. Ker ni imel ne samolepilnih rezervoarjev in ne oklepnih plošč, je bil prava vaba za strelski ogenj - to napako pa so Japonci, podobno kot Nemci v letu 1939, drago plačali. Medtem ko so precej težja zavezniška letala lahko prenesla tudi najhujše poškodbe in tako rešila kožo dragocenega letalca, je zero, sicer izredno odporen tudi pri najsilovitejšem in ostrem manevriranju (zdržal je pospeške do 12 g) podlegel pod udarci izstrelkov, njegovi rezervoarji so se vneli in v zraku se je dobesedno razcefral kot svilen papir.

Splošne karakteristike zera so se popolnoma ujemale s tistimi, ki so bile na splošno v rabi, to je razpon kril 11, dolžina pa 9 metrov. Velika nosilna površina 22 m2 mu je zagotavljala zelo majhno krilno obremenitev - 100 kg/m2, medtem ko jih je nemški reaktivni lovec Me 262 prenašal preko 200, britanski tempest pa celo 269. Tudi notranja konstrukcija je bila zelo skrbno izdelana, saj je bil na primer prostor za pilotiranje zelo udoben, čeprav nekoliko majhen za normalno velikega evropskega pilota. lnstrumenti so bili dobro razporejeni in pri roki, kvalitetna oprema pa je bila večidel izdelana po ameriški licenci. Zero je bil oborožen z dvema topovoma Oerlikon kalibra 20 mm v krilih s po 100 granatami in dvema strojnicama kalibra 7.7 mm v nosu s po 600 kroglami. Pod krili je lahko nosil dve 60 kilogramski fosforni bombi, ki sta eksplodirali s pomočjo barometrskih vžigalnikov in so jih uporabljali za zračno bombardiranje jat ameriških super trdnjav B 29, ali pa dve bombi po 250 kg za misije kamikazov. S tem tovorom pa je bilo manevriranje zelo oteženo in zero je takoj izgubil svojo okretnost, tesnost v zavojih ter hitrost dviganja, ki so predstavljali njegove glavne adute. Razpolagal je s tremi notranjimi rezervoarji za gorivo s skupno prostornino 780 litrov ter dodatnim 470 litrskim rezervoarjem, ki je bil obešen med nogami uvlačljivega podvozja. Tako je bil njegov doseg približno 500 kilometrov, kar je bilo za tisti čas zelo veliko. V primerjavi z dvema standardnima ameriškima lovcema iz leta 1944, thunderboltom P 47D in lightningom P 38J, se je zero iz leta 1942 povzpel na višino 3000 metrov v natančno treh minutah (poprečna hitrost dviganja torej 1000 m/min) in pod izrednim kotom 45°, medtem ko sta ameriška lovca za enak let potrebovala štiri minute (okoli 750 m/min).

Proti koncu vojne so zere zaradi premoči ameriškega lovskega in tudi strateškega letalstva uporabljali le še za vedno številnejše misije tako imenovanega božjega vetra (kamikaze), prve linije lovskih formacij pa zamenjali s šideni, ki so se v novi vlogi precej bolje obnesli od svojih predhodnikov. Kljub vsemu pa je ostal mornariški lovec A6M zero sen najslavnejše japonsko letalo vseh časov.

| fotogalerija | na vrh strani | nazaj na kazalo |