5.5.3. MITSUBISHI J2M raiden

Marca 1942 je na letališču Kasumigaura Mitsubishijev preizkuševalni pilot Kacuzo Šima prvič vzletel na najnovejšem lovcu japonske mornarice raidenu (kar po japonsko pomeni strela), ki je bil prav tako kot sloviti zero zamisel in proizvod najuspešnejšega japonskega letalskega konstruktorja Džira Horikošija. Takrat je bilo izredno težko verjeti, da lahko isti mož oziroma konstruktor ustvari dva tako različna si lovska letala. O vsem tistem, kar je odlikovalo zera, to je okretnost, hitrost dviganja ter neverjeten doseg, ni bilo pri raidenu, ki so mu Američani nadeli kodno ime jack, niti sledu, zato pa je bil izredno hiter, tako v vodoravnem letu, kot tudi v vzpenjanju. Bil je letalo, ki je povsem nasprotovalo težnjam japonskih lovskih pilotov, ki so namreč dolgo vrsto let zahtevali od svojega vrhovnega poveljstva predvsem okretna letala. Ker pa so vsepovsod po svetu v letih pred in med drugo svetovno vojno poudarjali potrebo po hitrosti, je to spoznanje končno prišlo tudi do nekaterih vplivnih japonskih vojaških oseb in pilotov, ki so kmalu uvideli, da okretnost za boj s težkimi štirimotorniki ni posebno pomembna. Horikoši je njihovim novim zahtevam dosledno ustregel, čeprav je v svoji knjigi o zeru priznal, da so mu vedno bolj ležala lahka lovska letala.

Mitsubishijevega raidena so kljub težavam, ki so spremljale polete prvih prototipov, naglo prilagodili za množično proizvodnjo, ki pa ni niti do konca vojne povsem stekla - izdelali so le 476 letal tega tipa v šestih osnovnih izpeljankah. Ves čas razvoja in izdelave pa je bila velika pomanjkljivost raidena nerodna zasteklitev kabine, ki naj bi po pritoževanju pilotov onemogočala razgled, ki je bistven v zračnih spopadih. Nobene izboljšave niso te neprijetnosti odstranile ali pa vsaj izboljšale, zato so mornariški piloti dali prednost šidenu in reppu, drugima dvema lovskima letalima. Tako kot raiden pa sta se tudi ta lovca šele borila s proizvodnimi težavami in tako se je zgodilo, da Japonci ob koncu vojne niso imeli nobenega izmed novih, modernih tipov mornariških lovcev v zadostni količini na zalogi.

Raiden je v svoji najhitrejši različici dosegel 614 km/h, na višino 6000 metrov pa se je povzpel v 380 sekundah ali s poprečno hitrostjo 950 m/min, kar mu je omogočalo napade na ameriške super bombnike B 29, ki so vedno bolj ogrožali Japonsko in za katere je bila velika večina japonskih lovcev sploh prepočasna in prešibko oborožena. Osnovna oborožitev raidena so bili štirje 20 mm topovi v krilih, včasih pa so tem lovcem kar v letališčnih delavnicah vgradili v trupe za pilotov sedež še dva topova, ki sta streljala poševno navzgor. Taka taktika oboroževanja in napada je bila prisotna tudi pri nekaterih nemških lovskih letalih (t.i. Schrägemusik) in je bila še posebno uspešna pri napadih na ranljive trebuhe bombnikov.

| fotogalerija | na vrh strani | nazaj na kazalo |