5.5.4. KAVANISHI NIK šiden kai

Japonski mornariški lovec šiden kai je bil v nekem smislu taktični in operativni naslednik razvpitega zera. Ta enomotorni enosedežni lovec, ki so ga ameriški piloti poznali po kodnem imenu george, je nastal na zelo nenavaden način, saj je bil izpeljanka oziroma na novo nastali lovec iz vodnega letala iste tovarne. Vodna letala so začeli Japonci pospešeno graditi po ukazu vrhovnega štaba mornarice, ko so spoznali, da se bodo morali v velikem spopadu, ki so načrtovali nad Tihim oceanom, marsikdaj znajti pred dejstvom, da na otokih, ki ležijo v smereh njihovega napredovanja, ne bo letališč, niti jih ne bo mogoče zgraditi. Torej bo potrebno lovska, opazovalna in druga letala opremiti z okornimi plovci, da jim bo omogočeno manevriranje po morju. Vendar pa so takšni plovci občutno zmanjšali hitrost ter okretnost vodnih letal. Ko so leta 1942 v tovarni Kavaniši napravili takšno letalo, je le-to pokazalo odlične lastnosti in poveljstvo japonskega letalstva je naročila rekonstrukcijo za službo na kopnem in na letalonosilkah.

Projekt novega kopenskega lovca šiden NIK 1 (šiden pomeni po japonsko vijoličasti blisk) je bil tako obetaven, da so ga pričeli leta 1943 izdelovati serijsko. Letalo je bilo kovinski nizkokrilec z 18-valjnim, dvojno zvezdastim motorjem Nakajima NK9H homare 21 s 1990 KM z dvostopenjskim kompresorjem, ki je poganjal štirikraki vijak. Zaradi razmeroma majhne teže, okrog 2500 kilogramov, je šiden po zaslugi močnega motorja letel z več kot 600 km/h na višini 6000 metrov, se vzpenjal s poprečno hitrostjo 1300 m/min in izredno hitro krožil – 360° v desetih sekundah. Njegovo serijsko proizvodnjo je januarja 1945 prizadelo strahovito bombardiranje mesta Kobe, med katerim so bile uničene tovarne Naruo Higoken Mokogun, kjer so ta letala montirali. Za zaveznike je bila to prava sreča, kajti george je bil s svojimi štirimi 20 mm topovi v krilih, dvema sinhroniziranima strojnicama ter z že omenjenimi hitrostnimi zmogljivostmi zelo nevarno letalo. Zaradi problematičnega motorja in slabosti v nogah koles je šiden pri japonskih pilotih sicer vzbujal strah, vendar pa se je v bojih izredno izkazal in bil po ameriških trditvah eno najboljših japonskih letal.

Te in druge podobne težave šidena so pri Kavanišiju sprožile misel, da bi letalo povsem pregradili in predvsem poenostavili. Tako je nastal NIK 2 šiden kai, ki je bil sestavljen le iz 43000 delov, za razliko od 66000 sestavnih delov pri šidenu. Novo letalo je imelo isti, a izboljšani motor in se je od osnovne konstrukcije močno razlikovalo po aerodinamičnih, tehničnih in taktičnih lastnostih. V njem so bile na zelo posrečen način združene lastnosti zera in skorajda hitrost raidena. Šiden kai je meril čez krila 12 metrov, trup je bil dolg 9.35 metra, v zraku pa je tehtal kar 5000 kilogramov, kar je pri motorju podobne moči povzročilo nekaj slabše zmogljivosti: največja hitrost 595 km/h na višini 5700 metrov, vrhunec 10800 metrov, hitrost dviganja 850 m/min ter akcijski radij 1700 kilometrov.

Oborožitev vijoličastega bliska je bila izredno močna, obsegala pa je tri variante: dve strojnici kalibra 7.7 mm in štiri 20 mm topove, štiri topove enakega kalibra v krilih, ali pa celo štiri topove, ki so bili montirani pod krili. Ker je lahko lovec šiden kai nosil tudi do 500 kg bomb, kar je seveda močno zmanjšalo njegovo hitrost, so Japonci na petih letalih tega tipa preizkušali tudi uporabo pomožnih startnih raket, ki bi zmanjšale vzletno pot polno obremenjenih letal. Od mornariškega lovca zera se je šiden (pa tudi šiden kai) razlikoval le po tem, da je bil pilot zadaj zavarovan z oklepom, zaščiteni pa so bili tudi rezervoarji goriva. Poleg tega je bil george popolnoma kopensko letalo in ni bil opremljen za pristajanje na letalonosilkah, kar dokazuje, kako močno se je položaj za Japonsko od leta 1942 spremenil. Takrat so bili Japonci v hitri ofenzivi, daleč od nasprotnika, in so imeli boljša mornariška lovska letala le na letalonosilkah. Ko pa se je leta 1944 pritisk ameriških letalskih sil povečal in je postajalo bombardiranje matičnega ozemlja čedalje hujše, se je bilo treba začeti braniti z lastnih kopenskih letališč.

Lovec šiden kai je spadal med najboljša japonska bojna letala, saj je bil izmed vseh letal, ki so jih Japonci gradili v večjem številu, za boj lovca proti lovcu daleč najuspešnejši, poleg tega pa je bil med drugo svetovno vojno celo najboljši batni lovec na pacifiškem bojišču. Do konca vojne so japonske letalske tovarne izdelale vsega skupaj 1435 letal tipa šiden in šiden kai, kar pa kljub izjemnim manevrskim sposobnostim obeh letal ni zadoščalo, da bi odločneje posegla v boje.

| fotogalerija | na vrh strani | nazaj na kazalo |