6.1. ORGANIZACIJA VVS

V Rusiji ni bilo tehnične baze za razvoj letalske industrije, tehnično osebje je bilo zelo maloštevilno, poleg tega pa je državljanska vojna tik pred pričetkom dvajsetih let vse skupaj še bolj oteževala. Šele v sredini tridesetih let, zlasti v obdobju od 1933 do 1936, je v Sovjetski zvezi prišlo do hitrega razvoja letalske industrije in očitnega povečanja vojnega letalstva, tako glede številčnosti, delno pa tudi kakovosti. To dokazujejo uradni sovjetski podatki iz časa prve petletke, ko je letalska industrija SZ po številu izdelanih letal sicer dohitela zahodne kapitalistične države, še vedno pa je zaostajala glede kakovosti in taktično tehničnih lastnosti izdelanih letal.

Stanje se je bistveno izboljšalo v času druge petletke, ko so uvedli v oborožitev vojnega letalstva nove tipe modernih lovskih (Polikarpov I 15 in I 16) ter bombniških letal (izvedeno 1936), ki so bila tedaj med najboljšimi v svetu in so uvrstila rdeče letalstvo med svetovne letalske velesile. Hkrati z novimi tipi letal pa so sovjetski konstruktorji razvili tudi celo vrsto novega strelnega orožja ter druge opreme za letala (strojnica ŠKAS, izdelana leta 1933, je bila po hitrosti streljanja s 1800 naboji na minuto najboljša na svetu). Kljub temu, da se je množična proizvodnja novih tipov letal (Iljušin II 2, Petljakov Pe 2, LaGG 3, MiG 3, MiG 1...) predvidevala šele za leto 1941, ko naj bi se sovjetska letalska industrija temeljito reorganizirala in razširila svojo proizvodno bazo, pa je borbena moč sovjetskega vojnega letalstva nezadržno naraščala. Z nenadnim nemškim napadom na SZ junija leta 1941 je bilo sicer res uničenih veliko število sovjetskih letal, ki so bila takrat še zastarela, večinoma neuporabna in tehnično nedorasla nemškim, a njeno vojno letalstvo še zdaleč ni bilo uničeno. Del rdečega letalstva, ki je bil baziran v notranjosti države (300 do 400 km od meje), je namreč pretrpel le minimalne izgube. Poleg tega pa so pričela v enote letalstva SZ prihajati letala nove generacije, ki so bila v marsičem boljša od takrat že zastarelih nemških lovcev in jurišnikov na vzhodni fronti (predvsem se je njihova prednost kazala v večjem dosegu, odpornosti in močnejši oborožitvi). Tudi sama organizacija aviacije se je prilagodila frontnemu bojevanju, ki je zahtevalo drugačen razpored borbenih enot in pregled nad bojiščem.

Po letu 1942 je uspešno preformiranje letalske industrije prineslo prve rezultate: množična gradnja letal lastne konstrukcije je stekla in enote vojnega letalstva so dobivale poprečno tudi do 4000 letal mesečno (oktober 1942). Naraščanje proizvodnje vseh vrst vojnega materiala, predvsem letal in tankov (leta 1943 izdelanih 34900 letal, leto kasneje že preko 40000) je omogočilo formacijo novih enot, ki pa niso bile opremljene le z vrhunskimi izdelki letalske industrije, temveč tudi s številnimi drugimi, za uspešno vojskovanje pomembnimi sredstvi (zveza in radarji). To je vojnemu letalstvo Sovjetske zveze prineslo številčno in strateško zračno premoč nad Luftwaffe, za katero je vzhodna fronta postajala vse bolj defenzivno področje. Velik pomen pa je imelo rdeče letalstvo tudi pri operacijah Rdeče armade proti koncu vojne, kjer je z zračno podporo jurišnih, lovskih in bombniških letal omogočalo hitrejše napredovanje. Tako je drugi svetovni vojni izvršilo kar 3124000 bojnih poletov (od tega jih je bilo 46,5% namenjenih podpori kopenske vojske) in odvrglo okrog 660000 ton bomb.

Od skupnega števila 149500 izdelanih letal v drugi svetovni vojni, naj bi sovjetsko vojno letalstvo v tem času izgubilo okrog 44000 letal (po nemških podatkih naj bi jih preko 30000 uničilo samo 300 nemških asov), ob koncu januarja 1945 pa je še vedno razpolagalo z okrog 16500 borbenimi letali.

Natančnejšo letno proizvodnjo letal v SZ prikazuje spodnja tabela:

1939/40

1941

1942

1943

1944

1945

SKUPAJ

SZ

8500

15700

25000

35000

40300

25000

149500

ZDA

319367

VB

131550

skupaj zavezniki
600417

NEMČIJA

113514

ITALIJA

13253

JAPONSKA

76320

skupaj sile trojnega pakta
203087
SKUPAJ IZDELANIH LETAL
803504

Sovjetsko letalstvo je v drugi svetovni vojni na osnovi Zakona o zakupu in posojilu od zahodnih zaveznikov dobilo večje količine vojaških letal, vsega skupaj preko 20000. Američani so se na ta način znebili starejših ali neuspešnih letal, ki niso ustrezala ameriškim razmeram. Sovjeti so tako dobili 1331 spitfirov, 4743 P 39 airacober, 2400 kingcober, 2901 bombnik douglas A 20 havoc, 2091 curtissov P 40, 195 lovcev P 47 thunderboltov, 862 mitchellov B 25, 707 prevoznih dakot C 47, 81 šolskih North american AT 6 harvard in 185 catalin.

Letalske sile Sovjetske zveze so bile razdeljene med kopensko vojsko in vojno mornarico, zato je bila njihova naloga sodelovanje s tema dvema rodovoma vojske. Letalstvo kopenske vojske se je delilo na letalstvo vrhovnega poveljstva (težka bombniška aviacija), frontno, armadno in korpusno letalstvo. Bilo je podrejeno komandantu letalstva, ki pa je bil hkrati pod komisarjem narodne obrambe. Slednjemu so bili podrejeni tudi komandanti letalstev vojnih okrožij (skupno jih je bilo 9) in komandanta 1. in 2. armade na Daljnem Vzhodu. Najvišja enota v frontnem letalstvu je bila zračna divizija mešane sestave, v težko bombniškem pa samostojni zračni korpusi in divizije (formirane leta 1933). Mornariško letalstvo je bilo pod poveljstvom mornarice Baltiškega, Črnega morja, Tihega oceana in Severnega ledenega morja.