7.1. ORGANIZACIJA ITALIJANSKEGA VOJNEGA LETALSTVA

Na začetku leta 1915 se je italijansko vojno letalstvo ločilo od enot inženircev in postalo samostojen rod vojske. Kljub temu, da je italijanska letalska industrija med prvo svetovno vojno izdelala 11987 letal in da je bilo samo letalstvo v vojni dokaj uspešno, pa je do leta 1923 letalstvo Italije nazadovalo. Šele s prihodom fašistov na oblast (vojaški puč leta 1922, ki ga je vodil Benito Mussollini) se je vojno letalstvo reorganiziralo in dobilo status oboroženih sil (REGIA AERONAUTICA). Od takrat naprej pa vse do začetka druge svetovne vojne se je italijansko letalstvo neprestano povečevalo in moderniziralo, kar je v znatni meri povečalo tudi prestiž Italije glede na druge države. Leta 1937 je bilo italijansko vojno letalstvo najmočnejše na svetu - z okrog 2260 vojnimi letali - in razdeljeno na samostojno letalstvo (Armata aerea) s 1200 letali, armadno letalstvo (Aviazione per I'Esercito) s 300 letali, mornariško letalstvo (Aviazione per la Marine) z 264 letali ter kolonijalno letalstvo (428 letal). V teritorialnem pogledu je bilo razdeljeno na štiri zračne letalske cone s središči v Milanu, Padovi, Rimu in Bariju, in zračna poveljstva Sicilije, Sardinije, Albanije, Rodose, Libije in vzhodne Afrike.

V tem času je Italija razpolagala z močno letalsko industrijo, vsa letala v uporabi pa so bila domače izdelave. Do takšne kompromisne razdelitve italijanskega vojnega letalstva je prišlo na osnovi spoznanj voditeljev in teoretikov iz italijanskega letalstva, ki so dobro poznali izkušnje Italije iz vojne v Etiopiji (1935-1936), španske državljanske vojne (1936-1939) in nesposobnost italijanske letalske industrije za proizvodnjo kvalitetnejših tipov letal. Po letu 1937 je pričela italijanska vojna industrija zaradi pomanjkanja surovin slabeti.

Tudi v času vstopa Italije v drugo svetovno vojno se je organizacija letalstva ohranila: samostojno letalstvo je predstavljalo glavnino vojnega letalstva in bilo namenjeno za strateško izvidništvo in bombardiranje, za podporo kopenskim operacijam in teritorialno letalsko zaščito. Formirano je bilo v zračne eskadre, divizije, brigade, polke, skupine in eskadrilje.

Osnovni tipi letal samostojnega letalstva so bili:

lovci in jurišniki

MACCHI Mc. 200

FIAT G 5O, Cr 32 in Cr 42

BREDA Ba 65 in 88

bombniki

SAVOIA MARCHETTI S.M. 81, 79 in 85

FIAT B.R. 20

CANTI Z. 504, Z. 1007 in Z. 1007 bis

CAPRONI Ca. 310

Letalstvo kopenske vojske je bilo formirano v skupine in eskadrilje z izvidniškimi letali tipa ROMEO Ro. 37 in CAPRONI Ca. 311 ter namenjena za taktično izvidništvo in opazovanje bojišča, za zvezo in potrebe artilerije. Mornariško letalstvo je razpolagalo z letali tipa ROMEO Ro. 43 in 44 ter Canti Z. 501. Največja enota v letalstvu kopenske vojske in vojne mornarice je bil polk.

Tako za civilno kot tudi za vojaško letalstvo je bilo najvišji organ oblasti MINISTRSTVO ZA LETALSTVO. Državni podsekretar v tem ministrstvu je bil istočasno tudi načelnik generalštaba vojnega letalstva in je bil odgovoren za uporabo, šolanje in vodstvo samostojnega, armadnega in mornariškega letalstva.

Kljub temu, da je bilo vojno letalstvo Italije v drugi svetovni vojni (vsaj sprva) tako kvalitativno kot tudi kvantitativno na dovolj visoki ravni, pa ni dajalo želenih rezultatov. V času vojne letalska industrija zaradi že omenjenega pomanjkanja surovin ni bila sposobna nadomestiti izgub, zato se je število borbeno sposobnih letal stalno manjšalo (septembra 1943 je italijansko letalstvo razpolagalo s 1265 letali, od katerih jih je bilo le 447 sposobnih za boj). Od novih tipov modernejših tipov letal so stopili v uporabo le izboljšani modeli lovskih letal MACCHI C. 202 in REGGIANE Re 2000 in Re 2001. Tako se je zgodilo, da je sodobna tehnika prehitela italijansko oboroževalno industrijo, ki je začela vse bolj pešati in bila naposled proti koncu leta 1943 na milost in nemilost zapisana razsutju. Fašistična Italija je imela zelo dobro letalsko tradicijo iz prve svetovne vojne in odlične lovske pilote, vendar pa skrajno neustrezna in maloštevilna letala.

Naslednja tabela služi predstavitvi zračne moči italijanskega vojnega letalstva med drugo svetovno vojno v primerjavi z ostalimi državami:

 

1939/40

1941

1942

1943

1944

1945

SKUPAJ

ITALIJA

5007

3503

2813

1930

-

-

13253

NEMČIJA

113514

JAPONSKA

76320

skupaj sile trojnega pakta
203087

ZDA

319367

SZ

149500

VB

131550

skupaj zavezniki
600417
SKUPAJ IZDELANIH LETAL
803504

Neposredno po kapitulaciji fašističnega režima v Italiji so Nemci uničili ali zaplenili okoli polovico preostalih letal, ki so preživela kapitulacijo, medtem ko so ostanek zasegli zavezniki. Z nekaj materialne pomoči so formirali po eno lovsko, bombniško in transportno skupino, ki so do konca vojne sodelovale na Balkanu in v Sredozemlju pod zavezniškim poveljstvom.