8.1. ORGANIZACIJA Armee de L'Air

Po prvi svetovni vojni se je francosko vojno letalstvo razvijalo po vojaških načelih, določenih na osnovi vojnih izkušenj. Zaradi tega vse do leta 1932 ni bilo sposobno vršiti samostojnih zračnih operacij in letalske zaščite francoskega teritorija. Ko je leta 1934 vojno letalstvo postalo samostojni rod oboroženih sil Francije, naj bi bilo sposobno izvajati samostojne operacije, hkrati podpirati kopensko vojsko in vojno mornarico ter varovati oziroma braniti zračni prostor nad matičnim ozemljem. Po svojih osnovnih karakteristikah je bilo defenzivno, s številčno močnim lovskim letalstvom, ki pa je bilo slabo opremljeno in zastarelo. Kljub temu je prišlo nekaj let pozneje do širšega razvoja ofenzivnega elementa francoskih zračnih sil, predvsem lahkega bombniškega letalstva z novimi, modernimi tipi letal, ki so bili po tehničnih zmogljivostih tedaj med najboljšimi v svetu.

Leta 1938 so bila v reorganizaciji vojnega letalstva formirana ozemeljska (teritorialna) zračna poveljstva (oblastne cone in baze), ki so v svoji sestavi vključevala divizije kot najvišje zračne enote, le-te pa so se delile še na 2 do 3 brigade, od katerih je vsaka vključevala še dva ali tri polke z letali istega namena (rodu). Vojno letalstvo je vsebovalo tudi balonske oddelke, ki so bili organizirani v tri brigade oziroma šest bataljonov (vsaka brigada po dva bataljona) in mornariški del zračnih sil, ki so bile formirane, podrejene in delujoče v okviru francoske vojne mornarice. Mornariško letalstvo je bilo sestavljeno iz vkrcanega letalstva na letalonosilkah, maticah za hidroavione in večjih bojnih ladjah ter obalne aviacije (ki je bila razdeljena na štiri pomorska področja).

Neposredno pred samim pričetkom druge svetovne vojne je bil najvišji upravni in komandni organ vojnega letalstva MINISTRSTVO ZA LETALSTVO, ki je bilo sestavljeno iz ministrovega kabineta (za vojno in civilno letalstvo), osebnega generalštaba in generalštaba zračnih sil s šestimi oddelki in petimi generalnimi komisijami. Zaradi dilem glede izbire koncepcije, to je namena letal ter nerazvite oboroževalne industrije, je francosko vojno letalstvo vstopilo v vojno dogajanje v Evropi skrajno nepripravljeno - predvsem premalo številčno in kakovostno opremljeno, saj je takrat razpolagalo le s 1320 borbenimi letali, od tega 494 zastarelimi. lz tega razloga, poleg presenečenja ob nemškem napadu na Francijo leta 1940, je francosko letalstvo že na samem začetku druge svetovne vojne utrpelo hude izgube na tleh, saj je v šestih tednih bojevanja proti Luftwaffe izgubilo okrog 700 letal, ostala pa so preletela v Anglijo in Afriko ali pa ostala na neokupiranih ozemljih. Spričo dveh sovražnikov, nacistične Nemčije in fašistične Italije, so bile preostale francoske zračne sile razdeljene v dve zračni armadi: prva je bila namenjena podpori silam na severovzhodnem delu fronte oziroma proti Nemčiji, druga pa podpori jugovzhodnemu delu, to je proti Italiji. Matično ozemlje Francije pa je bilo razdeljeno med štiri zračna poveljstva (vsako poveljstvo na dva področja). Peto zračno poveljstvo (ali oblast) je bilo v Afriki s sedežem v Alžiru in je predstavljalo letalstvo svobodne Francije (Forces aeriennes Francaies libres). Poleg francoskih zračnih sil v severni Afriki pa so bile formirane tudi druge lovske skupine, na primer v Britaniji (leta 1941) in na Bližnjem vzhodu (marca leta 1942). Slednja je pod imenom Normandie - Niemen delovala v sestavu vojnega letalstva Sovjetske zveze (VVS).

V pregledu celotne zgodovine razvoja francoskega letalstva je moč opaziti, da je bilo le-to med drugo svetovno vojno v reformiranju oziroma reorganizaciji, medtem ko se je francoska letalska industrija v tem času šele pripravljala na množično serijsko proizvodnjo letal. Ob koncu vojne je imelo francosko vojno letalstvo (Armee de L'air) pet lovskih eskader s 16 skvadroni, eno izvidniško z dvema skvadronoma, vsega skupaj 14 skvadronov bombnikov, eno transportno eskadro s štirimi skvadroni, eno skupino alpskega letalstva, Atlantsko letalstvo (v sklopu vojne mornarice), skupino Normandie - Niemen ter več enot za zvezo in šolanje.